Z odprtimi glavami se je odprl tudi pogled na pivo

Pivo tudi v Sloveniji pridobiva veljavo. Ni več napitek, ki bi ga pili le poleti ali po fizičnem delu, ampak je pijača, ki jo lahko pijemo kadar koli, le vedeti moramo, katerega. Pivo je tako pestra in raznolika pijača, da lahko nadomesti vino, ki ima v naši družbi precej bolj uveljavljeno in cenjeno mesto. Tako menita tudi Seni Pegan in Gregor Makovec, ki sta leta 2011 soustanovila podjetje za uvoz in distribucijo piva Beer pro, lani pa sta po izobraževanju na münchenski šoli Doemens Akademie postala prva sommeliera za pivo v Sloveniji. Kakor pravi Seni, se je s specialnim pivom seznanila v tujini in se zaljubila vanj.

Kako se spreminja kultura pitja piva v Sloveniji?

SP: Na svetu obstaja 96 različnih vrst piva, mi pa smo poznali le lager in pils. Pred petimi, šestimi leti so pšenično pivo že poznali v Ljubljani, drugod pa so mislili, da je pokvarjeno, ker je motno in drugačnega okusa. V zadnjih nekaj letih se vedno bolj razvijajo tudi slovenske mikropivovarne, tako da smo tudi mi začeli delati z njimi. Izbrali smo Tektonik, prvo ljubljansko kraft pivovarno, dober izdelek z dobro ekipo, ki ve, kaj dela. Ljudje so vedno bolj izobraženi, znajo vprašati po različnih sortah piva, poznajo že pšenično pivo, pale ale, IPA, belgijski dubbel in tripel oziroma vedo, kakšno pivo prihaja iz Belgije, Anglije ali ZDA. Zato je pomembno, da o tem izobražujemo tudi gostince.

In kaj jih učite?

SP: Učimo jih, da je pivovarstvo zapletena zadeva: poznati je treba zgodovino piva, proizvodnjo, različne sorte piva, povemo jim značilnosti pivovarne, poznati morajo razlike med različnim pivom. Stik z gostinci je zelo pomemben: oni so naši prvi prodajalci. Pomembno je tudi, kako se toči pivo in v kakšen kozarec. Tudi odlično pivo lahko izgubi, če se ga natoči napačno.

Zakaj sta se odločila postati sommeliera za pivo?

SP: Naše podjetje temelji na profesionalnosti, specializaciji in kakovosti. Imela sva že bogate izkušnje s pivovarstvom, znanje pa sva želela obogatiti na najvišjo stopnjo.

Kako se ocenjuje pivo? Kako veš, da je pivo dobro?

SP: Najprej ocenjujemo videz, barvo, motnost, pivsko peno, glavo, kar se razlikuje od vrste do vrste piva.
GM: Potem se pogleda, kakšna je pena: ali so mehurčki fini ali debelejši, ali se jih vidi ali ne. Pomembna je tudi barva.
SP: Zelo pomembno je, da pivo najprej povohamo. Vonja po prvem požirku ne zaznamo več tako natančno. In velikokrat se pivec že na podlagi vonja odloči, ali mu je pivo všeč.
SP: Potem ocenjujemo okus, pookus in penečnost. Okus je lahko sladek, grenak, močan, zaokrožen, pookus je lahko kratek ali dolg...
GM:... lahko je osvežilen, lahko greni tudi po pol minute. Takšen primer bi bil india pale ale, ki je izrazito grenak.
SP: In saden hkrati. Pri india pale alu in pale alu, ki se proizvaja iz ameriškega hmelja, je okus zelo saden in aromatičen. IPA je med mladimi po svetu in tudi v Sloveniji zelo priljubljena sorta piva.

Kako je videti izobraževanje za sommeliera?

SP: Zelo intenzivno. Začne se ob osmih zjutraj in včasih traja tudi do osmih zvečer. Začeli smo s teorijo, zgodovino pivovarstva in proizvodnjo, vsako sestavino smo obravnavali zelo podrobno, poleg tega pa smo imeli dvakrat na dan degustacije piva, da smo spoznali vse sorte piva. En dan smo poskušali nemško pivo, drugi dan pšenično, nato belgijsko, ameriško in tako naprej. Prvi teden se je končal z izpitom: dobili smo šest vrst piva, ki so bile vizualno enake barve. Nato smo prek celotnega videza, vonja in okusa ugotavljali, za katero pivo gre. Šlo je za nizko fermentirana piva: lager, pils, export, brezalkoholno in bock ter eno visoko fermentirano: kristalno pšenično.
GM: Drugi del izpita so bili neželeni okusi, pri katerih smo ugotavljali, kaj je bilo »narobe« z določenim pivom. Za sam izpit ni treba imeti nekih posebnih kvalifikacij, nekaj osnovnega znanja pa le moraš imeti, saj ga na koncu ne naredi vsak.
SP: Drugi teden izobraževanja je potekal v Italiji, kjer smo imeli na programu kombiniranje hrane in piva. Pri tem obstajajo neka osnovna pravila, a veliko je še neodkritega. Na splošno pa drži: kar se dobro poveže, je dobro.
GM: Pšenično pivo gre, denimo, zelo dobro k ribam, ker je preprosto in nežnega okusa. Pale ale in IPA bi šla k čemu pikantnejšemu ali k ameriški hrani, denimo burgerjem. Sladice spadajo h kakšnemu stoutu, ki še bolj spodbudi njihov okus.

Kam pa spada belgijsko pivo?

SP: Kompleksno pivo spada h kompleksni hrani, denimo h golažu ali divjačini. Najbolj znana belgijska piva imajo večjo stopnjo alkohola in se zelo lepo podajo k hrani, predvsem h glavnim jedem. Imajo pa tudi wit oziroma blanche, belgijsko pšenično pivo z začimbami, ki se lepo ujema z ribami.

Ali Slovenci postajamo dojemljivejši za druge vrste piva?

GM: Mislim, da zelo.
SP: Glave so se odprle in z njimi pogled na pivo. Včasih smo imeli dve, tri sorte piva, zdaj pa imamo na razpolago več kot dvesto različnih blagovnih znamk. In stranke to vedno bolj cenijo. Da se je med Slovenci prebudilo mikropivovarstvo, je še dodaten plus. Slovenci imamo radi domače izdelke, tako da je tudi to pomagalo k razvoju.
GM: Tako kot domač pršut imamo radi tudi domače pivo.

Ko smo že pri tem: katero pivo bi šlo k pršutu?

GM. K pršutu? Hm...
SP: K slanemu bi lepo šel kakšen pils, s katerim se slanost malce spere iz ust. Rahlo, osvežilno, peneče se pivo.

In katero pivo gre Slovencem najbolj v slast?

SP: Vsekakor prednjačita nemško in češko pivo, ki sta lahki in ju lahko spijemo več kot katerih močnih belgijskih. Priljubljeno je tudi pšenično pivo, moderna pa sta še pale ale in IPA. V veliko veselje mi je, ko vidim stranke, ki so vedno bolj navdušene.