KALIGRAFINJA

Z lepo pisavo do vladne službe

Objavljeno 01. avgust 2020 17.15 | Posodobljeno 01. avgust 2020 17.15 | Piše: Primož Hieng

Katarina Rojc, nekdanja študentka akademije za likovno umetnost in oblikovanje, se je s kaligrafijo srečala že v srednji šoli.

Kaligrafinja Katarina Rojc FOTO: Osebni Arhiv
Domžalčanka Katarina Rojc je kaligrafinja. Nenavaden poklic, povezan z lepo pisavo, ki večkrat spominja že na ilustracije. Svojih izdelkov ne razstavlja, jih pa najdemo na njeni spletni strani in seveda pri vseh tistih, ki radi pošiljajo lepa povabila, čestitke in voščila.

Nekdanja študentka akademije za likovno umetnost in oblikovanje se je s kaligrafijo srečala že v srednji šoli, nato pa še na akademiji. Zaznamovala jo je že nenavadna pisava v osnovni šoli.

»Kaligrafija je umetnost lepega pisanja, v današnjem času pa prehaja tudi v oblike, ki niso nujno lepe, da so le zanimive,« pove Katarina. »Drastično prehaja v vlogo ilustracije in je neverjetno prisotna z manj imenitnimi pisali, celo s flomastri, navadnimi svinčniki, barvicami in podobno. Klasično bi to razumeli, ko bi pero pomakali v črnilo, hkrati pa bi s tem ustvarili neki red s črkami, primerno za določene vrste pisave. V tem času je precej svobode, menim pa, da čisto vse le ne more biti kaligrafija. Včasih je že slikopleskarstvo.«

Katarina pravi, da je njeno spoznavanje s kaligrafijo prihajalo korak za korakom: »Moj rokopis v osnovni šoli je bil za marsikoga zanimiv, vendar daleč od tega, da bi bil lep. Bil je tak, da je pritegnil ljudi. Ker se je vsak spotaknil ob mojo pisavo, sem spontano kot otrok že začela posvečati več pozornosti temu, kako gredo črtice, linije, krivulje. Lep in prelomni dogodek je bil zagotovo ob koncu osnovne šole, ko sem za uspešno zaključeno osnovno šolanje dobila knjigo Antona Trstenjaka Človek in njegova pisava. Vsebina nima nobene povezave s kaligrafijo, ima jo pa s pisavo. Spet sem se potopila v čar črk. Obiskovala sem srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer smo med drugim imeli predmet kaligrafija. Tudi na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje smo se srečali z njo. Zanimalo me je vse, kar je bilo povezano z njo.«
image
Prireja tudi delavnice. FOTO: Osebni Arhiv

Že med študijem je začela delati na zdajšnjem področju svojega poklica. »Rada sem imela študentsko delo, čeprav smo na primer čistili prostore, pomagali v strežbi in podobno. Ko sem se vrnila z izmenjave v tujini, sem se spet prijavila na študentskem servisu. Poleg vseh standardnih del, ki so študentom na voljo, sem med znanji zapisala, da sem kaligrafinja. Če verjamete ali ne, v enem tednu so me klicali, da na republiškem protokolu iščejo nekoga, ki bi skrbel za protokolarna darila in bi obvladal kaligrafijo. Daleč od tega, da sem obvladala, ampak takrat in za tisti čas ter za tiste potrebe je bila moja ponudba očitno v redu. To je bila čudovita priložnost, da sem s prakso prišla do spoznanja, da je to lahko poklic.«
image
Peresa za kaligrafijo FOTO: Osebni Arhiv

Pisala je veliko. »Šlo je za velike količine,« pravi Katarina. »Neprecenljiva izkušnja je bila, ker se je vedno mudilo, stvar je morala biti jasna, zares čitljiva, predvsem pri tujih imenih ni smelo biti napak. V tisti masi, ko je bilo treba zelo na hitro napisati 70 imen in priimkov, je to pomenilo dragoceno obrtniško izkušnjo. Torej, kako se obrtniško organizirati in likovno odstraniti tiste stvari, ki motijo, da stvar ni čitljiva, in katere elemente uporabiti, da pisava naredi dober vtis, čeprav je na neki način dolgočasna. Ta izkušnja mi zdaj pomaga pri poročnih vabilih ali pri daljših besedilih, kjer moram seveda upoštevati dejstvo, da sem vendarle samostojna podjetnica in projekt ne dovoli, da bi vanj vlagala neskončno ur.«

In kdaj jo največkrat poiščejo? »Ko gre za diplome in razna priznanja, ko je treba vpisovati v prednatisnjene obrazce,« odgovarja. »Poiščejo me za oblikovanje tiskovin za poročna vabila, kjer se največkrat oblikuje in nato tiska vabila, če gre za večjo količino. Potem so tu še namizni kartončki in sedežni redi ter napisi ob vhodu. Predvsem je treba vedeti, kje kaligraf lahko doda tisto nekaj več. Prav vsega res nima smisla pisati kaligrafsko.«

Kaligrafinja Katarina Rojc se ukvarja tudi s prirejanjem delavnic. »To se je zgodilo spontano. Ko so v nekem društvu izvedeli, da sem kaligrafinja, so se odločili, da organizirajo delavnico. Potem so se začele vrstiti. Zdaj imam delavnice, ki jih prirejam v soorganizaciji z društvi, klubi in podobno, veliko pa jih izpeljem povsem samostojno.«
image
Treba je veliko vaje. FOTO: Osebni Arhiv
Ker se je vsak spotaknil ob mojo pisavo, sem spontano kot otrok že začela posvečati več pozornosti temu, kako gredo črtice, linije, krivulje.




Deli s prijatelji