SVETI ROK

Z gradnjo cerkve proti kugi (FOTO) 

Objavljeno 28. april 2020 19.51 | Posodobljeno 28. april 2020 19.51 | Piše: Primož Hieng

Svetemu Roku se verniki priporočajo zoper nalezljive bolezni, kot zavetnika ga častijo zdravniki, lekarnarji, kmetje in drugi.

Cerkev sv. Roka v Dravljah
Večina romarskih cerkva pri nas je Marijinih, nekaj pa je tudi takih, ki so posvečene svetnikom, ki so se jim naši verni predniki priporočali kot priprošnjikom v sili. Med te spada sv. Rok, ki ima na slovenskih tleh precej cerkva, po večini podružnic.
image
Sv. Rok v ljubljanskem Leku

Njegovo značilno podobo ali kip, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih. Svetniku se priporočajo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini in živinski kugi. Kot zavetnika ga častijo zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi.
image
Notranjost nove draveljske cerkve Fotografije: Primož Hieng

Marsikje po Sloveniji god sv. Roka, to je 16. avgusta, še posebno slovesno praznujejo. K temu svetniku so se pred več kot tremi stoletji zatekli tudi v ljubljanskih Dravljah. Nekdaj značilna vrstna vas danes spada v ljubljansko mestno obrobje. Središče naselja je bila romarska cerkev sv. Roka in ob njej lipov drevored, ki vodi do pokopališča. Zgrajena je bila v različici baročnega sloga, značilni za slovenske dežele. Južno od stare zgradbe stoji novejša cerkev Kristusovega učlovečenja arhitekta Marka Mušiča, ki so jo posvetili leta 1985.

Na Slovenskem že od nekdaj častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika. Najbolj sta sloveli božji poti sv. Roka v Dravljah pri Ljubljani in Brežicah. Ko je v letih 1644 in 1645 v Ljubljani divjala kuga in je samo v Dravljah v štirinajstih dneh pobrala več kot sto ljudi, so se zaobljubili, da postavijo cerkev sv. Roku v čast.

God sv. Roka 16. avgusta so že od nekdaj zelo slovesno praznovali. Prvo slovesno zahvalno procesijo leta 1683, ki je šla od stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani do cerkvice sv. Roka, omenja že Janez Vajkard Valvasor. Vedno je prihajalo veliko romarjev, tudi iz drugih krajev, in bilo je zelo živo. Na Rokovo nedeljo, to je v nedeljo po godu sv. Roka, je še posebno slovesno v Dravljah, tako v cerkvi pri svetih mašah kot tudi zunaj na Trgu sv. Roka, kjer je vsakoletni Rokov sejem. Nekdanje štante z vsemogočim kičem so zamenjale stojnice z izdelki slovenske etnološke dediščine.
Ko je 1644. in 1645. v Ljubljani divjala kuga, je samo v Dravljah v 14 dneh pobrala več kot sto ljudi.


Zanesljivih virov o življenju tega svetnika ni. Rok se je rodil okoli leta 1295 v južnofrancoskem mestu Montpellier kot sin vernih in premožnih staršev. Zgodaj je osirotel, razdal svoje premoženje revežem in se odpravil leta 1317 na romanje v Rim. Na poti je mladi mož pokazal sposobnost zdravljenja ran, mnoge obolele za kugo je ozdravljal z znamenjem križa. Tudi v Rimu je na ta način veliko bolnikov rešil pred smrtjo. Na poti domov je v Piacenzi tudi sam zbolel za kugo.

Legenda pravi, da se je že zelo oslabel zatekel v kočo v gozdu. Tam se mu je prikazal angel in ga opogumil, neki pes pa mu je vsak dan prinašal svežega kruha. Rok je ozdravel in nadaljeval pot domov. V rojstnem mestu ga nihče več ni spoznal, in ker je bilo mesto vpleteno v vojno, so ga imeli za vohuna. Vrgli so ga v ječo. Skromen, kakor je bil, je prenašal vse gorje, ki so mu ga povzročali, in zamolčal svoje pravo ime.
Na Slovenskem že od nekdaj častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika.


Po petletnem trpljenju ga je v zaporu 16. avgusta 1327 komaj 32-letnega odrešila smrt. Znamenit je postal v beneških trgovskih poteh, v Benetkah so mu postavili cerkev. Po vsej Evropi so se priporočali njemu zoper kugo in druge nalezljive bolezni. Ustanovitev Rokove bratovščine v Nemčiji leta 1795 je prispevala k nadaljnjemu širjenju njegovega čaščenja. Nastale so številne božje poti in cerkve. 




Deli s prijatelji