TISKARNA

Z dvojko komaj lezel, danes ljubi zgodovino (FOTO)

Objavljeno 22. maj 2020 16.52 | Posodobljeno 22. maj 2020 17.14 | Piše: Drago Perko

Janez Kvaternik Kamniški se več kot 20 let navdušuje nad srednjim vekom. Od leta 2008 domuje na Dolenjskem, ki je posejana z gradovi in graščinami.

Janezova Živa zgodovina odpira vrata.
Zahodno od Šentruperta se dobrih 324 metrov nad morjem na vzpetini vidi romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija, leta 1723 je bil posvečen temeljni kamen, prva cerkev pa je tu menda zrasla že 1391. Streljaj od cerkve je Barbova graščina, ki je bila zgrajena 1768. »Ko je bila tu še romarska pot z Žalostne Gore na Veselo Goro, so v graščini spali duhovniki in malce bolj petični gosti,« nam ob obisku na Veseli Gori pove 53-letni Janez Kvaternik Kamniški, mirno rečeno eden od večjih zaljubljencev v srednji vek. »Previdno stopite naprej, ravno končujem izdelavo tiskarne, ki je sicer namenjena na grad Turjak. A nisem še povsem prepričan, ali jo bo najemnik vzel,« nas povabi v svoje prostore, v svoj svet, kjer se je čas ustavil, Janez pa ima kaj povedati. Tiskarno je naredil tako rekoč sam.

Poklon čebelarjem
Na Veseli Gori je bila romarska pot ukinjena 1782. Družina Barbo je imela graščino v lasti do leta 1938. Zadnja potomka slovenske plemiške rodbine Livija Barbo von Wachenstein Reden – Codelli je umrla 12. aprila 2018 na Dunaju, kjer so jo pred leti obiskale tudi Slovenske novice. Stara je bila 90 let. V Barbovi graščini so uredili tudi spominsko sobo čebelarjev Aleksandra Lunačka in Petra Pavla Glavarja.

»Pred časom sem srečal učiteljico, ki mi je rekla, da mi v osnovni šoli zgodovina ni šla ravno dobro. Sem ji povedal, da sem s tisto dvojko naprej lezel,« se Janez nasmeje in pove, da je v zgodovino zaljubljen, 53 let ima, po izobrazbi je zidar. Pa se hitro vidi, da zna marsikaj, predvsem pa zadeve dela s srcem. Živi v graščini, kjer pripravlja razstave orožja, oklepov, starih obrti in heraldike. Na tem koncu je začel delati 2008. Mu je pa Mirnsko-Temeniška dolina pisana na kožo. »Mislim, da ni nikjer na svetu toliko gradov, graščin in podobnih zgradb na kvadratni kilometer,« postreže s podatkom, preden pojasni, da ima njegovo društvo KUD Klati vitez od 2008. sedež na Veseli Gori, prostore si deli s čebelarji in šentrupertsko Deželo kozolcev.

Vrvi in grbi

Z rokodelstvom se ukvarja 20 let. Zanimajo ga stare obrti. Začel je izdelovati viteške oklepe, loteva se izdelave papirja, v zadnjih letih je pravi hit izdelava vrvi. »Moj namen ni, da bi prodajal in od tega živel. V resnici je meter vrvi prepoceni, da bi se s tem preživljal. Želim pa ljudem pokazati, kako se nekaj naredi. Najlažje je imeti meter vrvi in ga dati na polico in napisati, to je vrv. Predvsem drugače pa je, če se prikaže tehnološki postopek, kako se to dela,« Janez sporoča o svoji filozofiji, ki drži vodo. Nad vrvarstvom se je navdušil, ko je spremljal, kako so Francozi zgradili nov grad Guedeon, a na stari način. »Ob gradnji so gradu dodajali dejavnosti, ki jih je svojčas imel, torej tudi vrvarno. Potem sem nekaj let proučeval spletne posnetke in se učil ter si razbijal glavo,« priznava, da je samouk, ki pa ve, kaj hoče. »Vse se začne z vlakni, ta so ključna. Če je osnova dobra, bo tudi vrv
image
DRAGO PERKO Strelno orožje v zbirki na gradu
držala. Najboljša so konopljina. Moraš pa najprej narediti motvoz, iz nitk, iz katerih boš potem delal vrv. Pomagam si s kolovratom, ki ga še pripravljam. Ko delam vrv sam, motvoz dobim, potem pa začnem izdelovati vrv. Na dva konca jo napnem. Na eni strani vrtim posamično vrv, na drugi štiri hkrati,« pojasni Janez, ki nas popelje skozi razstavo, ki je na ogled. Na hodniku, ki vodi v grajske sobane, so grbi slovenskih zgodovinskih pokrajin. Pri heraldičnem delu zbirke je bil Janezu v veliko pomoč njegov mentor Aleksander Hribovšek iz Muzeja in galerije mesta Ljubljane.

Tudi Loki ima zgodbo

»Izdelujem tudi viteške oklepe, naučil sem se, ker smo jih v društvu potrebovali,« pojasni, kako je združil nujo in željo po radovednosti, potem pa pokaže še meče, sulice, sekire, top, ki še deluje, in preostale eksponate. Na dvorišču je tudi papirnica,
image
DRAGO PERKO Pri Janezu se naučite veliko o tisku, knjigah in papirju.
nekaj svežega papirja ima v graščini, pokaže pa še, kako se dela papir in vežejo knjige. »Poskrbljeno je tudi za tiste, ki radi streljajo z lokom ali pa bi metali sekire v tarčo,« navrže Janez, preden rečemo na snidenje. Pa Loki nas pozdravi. »Loki je veselogorski hudogriz, podpasma vaški gonič. Ime je dobil po Lokiju, ki je bil nordijski bog prevare,« še pristavi Janez, pri katerem je vse zgodba. Enkrat bi spet rad ponovil dosežek iz leta 2016, ko je Šentrupert gostil srednjeveški festival, obiskalo pa ga je 12.000 ljudi. Za začetek vabi na Veselo Goro, kjer v soboto, 23. maja, spet odpira vrata njegov dom Žive zgodovine. 
image
DRAGO PERKO Brez pravega orodja ni motvoza, surovine za vrv.

image
DRAGO PERKO Ponosen je na tiskarno, ki jo je izdelal.

image
DRAGO PERKO Dobrodošli v orožarni
Mislim, da ni nikjer na svetu toliko gradov in graščin na kvadratni kilometer kot na Dolenjskem.




Deli s prijatelji