Vzgojiteljici zbirata pomoč kot igralki

Tako kot ljudi, ki so v največji stiski, pogosto ne zaznamo, saj jim je nerodno govoriti o svojih težavah, tudi največjih dobrotnikov, srčnih posameznikov, ki se na težave v okolici odzovejo s konkretnimi dejanji, večinoma ne poznamo – svojih dobrih del pač ne obešajo na veliki zvon. Tudi za vzgojiteljici, 54-letno Ksenijo Kumar iz Litije in 57-letno Irmo Dimnik iz Zaloga, zaposleni v Vrtcu Pedenjped v Ljubljani, najbrž še niste slišali, a bi ju marsikdo iz njune okolice opisal kot dobri vili.

Pred kratkim sta z zabavno-dobrodelno predstavo Na dobre stare čase, ki sta jo od začetka do konca na oder postavili sami, zbirali denar, najprej za športne rekvizite v vrtcu, nato pa še za sodelavko, ki je zaradi bolezni z družino v finančni stiski. Uspeh je bil neverjeten: otroci so poleg rekvizitov za igranje zunaj dobili še nov zvočnik, za sodelavko pa sta zbrali za več kot tretjino povprečne mesečne plače.
 

Iz solz žalosti v solze sreče

Še malo ne preseneča, da sta na dan, ko smo se dobili, sodelavki in prijateljici že imeli za seboj dobro delo, ob katerem postane človeku toplo pri srcu. »Zbirali smo stvari za dva dojenčka, mamici sta obe socialno ogroženi. Eden je včeraj prišel domov, mamico je porod prehitel in ni imela doma prav ničesar,« pripoveduje Ksenija.

»V dveh dneh nam je uspelo zbrati čisto vse. Neki oče je prinesel stvari in mi dal še 50 evrov. Prosil me je, naj skočim v trgovino in kupim stekleničke in plenice,« ganjeno pove Irma, ki ne skriva, da se je vse takšne zgodbe dotaknejo. »Pogosto sem razrvana, doma se zjokam. Tako kot včeraj, ko nam je mamica poslala sliko novorojenčka, za katerega smo zbirali stvari. Odpeljali sva ji poln avto hrane, ki so jo s pomočjo staršev otrok zbrali v eni naših enot.«

Takšnih in podobnih zgodb je v Vrtcu Pedenjped malo morje, saj se Ksenija in Irma, v povezavi z Majo Trampuž in Centrom kakovosti odnosov, trudita, da ne bi nobene spregledali. »Ljudje, ki nimajo, so prikriti. Oni ne povejo, da nimajo, sram jih je. Zelo težko jih najdemo, ampak jih,« pojasnjuje Irma.

»Groza, koliko je pomoči potrebnih, ki nimajo niti najnujnejšega za dostojno življenje,« dodaja Ksenija. Delovni dan sodelavk se ne konča, ko se zapre vrtec. »Zvečer uradujeva še prek telefona, doma s kavča,« se zasmeje Ksenija in doda: »Pogosto imava pomočnike. Včeraj je hči Hana vključila še svojega partnerja, da je s kombijem odšel po stvari. Sam vsega ne zmoreš.«
 

Prva predstava za odrasle

Prav posebna zgodba v njunem dobrodelnem udejstvovanju je predstava Na dobre stare čase, ki jo je napisala Ksenija. »Že več kot 20 let ustvarjava predstave za otroke, s katerimi nastopamo v našem vrtcu in gostujemo naokrog. Potem sva pred časom napisali skeč za upokojenke iz vrtca. Ker je bil odziv zelo dober, so ga želele videti še kolegice. To nama je bilo v izziv in odločili sva se narediti celovečerno predstavo za odrasle. Rekli sva si, če se že greva, se dajva zares,« pripoveduje Ksenija, ki je avtorica besedila predstave.


»Izhajali sva iz tega, da ljudje v tem hitrem tempu življenja potrebujejo sprostitev in zabavo. Da mora biti v predstavi smeh. In če je smeh pol zdravja, je to tista polovica, ki jo gledalcem lahko damo.« Dogaja se v gostilni, kjer se po dolgih letih srečata zdaj že upokojena bivša sošolca Ferdo in Franci. Med praznjenjem kozarčkov govorita o zakonskih težavah, ženskah, obujata spomine na prvi seks. Poleg Ksenije in Irme nastopata še Ksenjina hči Hana Kumar in bivši varovanec v vrtcu, učitelj harmonike Simon Bučar, sicer lastnik glasbene šole.
 

Prvič na dan žena

Prvo so izvedli za osmi marec, pred približno sto sodelavci in sodelavkami, ki so bili navdušeni. »Odziv na predstavo, ki sva jo sodelavcem podarili za 8. marec, je bil tako dober, da sva predlagali ravnateljici vrtca, da bi jo uprizorili še enkrat, tokrat za prijatelje in znance. Želeli sva, da bi bila humanitarnega značaja in bi s prispevki lahko kupili vrtcu športne rekvizite za igro na prostem. Teh nam vedno manjka. Potem je bilo takšno povpraševanje, da se nama je zdelo, kot da bi bili v Hollywoodu,« se namuzne Irma. Ponovili sta jo še štirikrat in vsakokrat napolnili ter navdušili dvorano.


Sodelavki nista niti za trenutek pomišljali, ves denar, ki sta ga nabrali, je šel za dober namen. Vzeli si ga nista niti za stroške, ki sta jih imeli s predstavo – izdelava rekvizitov pri mizarju, kostumi, letaki, plakati. »Midve to radi počneva, radi igrava in ta odrasla predstava nama prav leži,« pravi Irma. »Uživava, če lahko nastopava, če pa s tem narediva kaj dobrega za koga, pa še toliko bolje,« pravi Ksenija. Uspešna odrska ekipa že dobiva vabila iz drugih koncev Slovenije.