Vsakdo, ki je izgubil delo, bi lahko napisal knjigo

Vsestranski Ivan Šega je pred kratkim v Miklovi hiši v Ribnici predstavil svojo že šesto leposlovno knjigo Šifra. Po štirih desetletjih službovanja v Ljubljani se je vrnil v svoj Ravni Dol, razpotegnjeno vasico v soteski ob potoku Ravnodolšica pod Brinovim gričem, kjer piše, čebelari in počne še marsikaj. Tokrat se je lotil pisanja o industrializaciji podeželja in o tem, kako je to spremenilo našo družbo od povojnega časa do danes. Kot je v predgovoru zapisala Marjana Starc, delo ponuja napeto branje, polno akcije in presenetljivih preobratov, hkrati pa nam daje misliti. Skoraj vsakdo od tistih, ki so izgubili delo, bi lahko napisal svojo tragično zgodbo, zato je snovi za tovrstno pisanje več kot preveč, pravi Šega.

Potrkal že na vsa vrata

»Nekdo me je, še preden je prebral knjigo, vprašal, kaj se grem. Pričakoval je namreč, da sem se spravil na tajkunsko omrežje. Te pojave sem zgolj spremenil v berljivo čtivo. Res pa si je eden od mojih junakov prisvojil veliko denarja in ga pod šifro naložil v tujini, a je končal v domu na vozičku,« je na predstavitvi povedal Šega.

O njegovi vsestranski aktivnosti priča tudi podatek, da je včasih pel v cerkvi pri Novi Štifti, nato 25 let v partizanskem pevskem zboru, zdaj pa v kvartetu Zvon. Zapisan je tudi kot graditelj križevega pota. Maticovo etno hišo v Ravnem Dolu je namreč leta 2008 s 14 križi ali duhovnimi potmi povezal z baročnimi spomeniki pri Novi Štifti. Stavba nosi ime po Ivanovem dedu Matiji, ki je krošnjaril, tako kot za njim oče Janez. Ta se je prvi domislil krošnjarjenja na kolesu. Ivan je bil njegov vajenec, na kar je še posebno ponosen. In prav zato je zdaj edini v širši okolici, ki se je v mladosti naučil izdelovati vitre, rete, škafe in ribeže. Nosil je krošnjo in kanon ter ob očetu vselej pilil obrt.

»Vsakič ko odtipkam zadnji stavek v knjigi, si mislim, Ivan, bodi dovolj. Od pisanja, ki je postalo pomemben del mojega življenja, me odvrača nekaj drugega. Dve tretjini časa namreč zabijem za iskanje podpornikov, da lahko knjigo izdam. Saj se ne bi ustavil, a na čigava vrata naj še potrkam, ko sem že vse obiskal in so mi pomagali?« je vprašal neutrudni Ivan Šega.