Predstavitvena informacija
Vrhunska kulinarika Ane Roš na domačem krožniku
V Tušu so z izdelki Ana Roš&Tuš povezali vrhunsko kulinariko, lokalne sestavine in izkušene slovenske proizvajalce, nastajajo pa z navdihom in izkušnjami ene najboljših svetovnih chefinj Ane Roš. Na prodajne police so tako pripeljali inovativne kulinarične mojstrovine, namenjene vsakodnevnim nakupom.
Odpri galerijo
Kobarid je daleč od prestolnice. A tam, v osrčju neokrnjene narave, se goji zelenjava, vzrejajo koze in ovce, pridelujejo surovine, brez katerih koncepta 38. najboljše kuhinje na svetu ni. Ta prvovrstna slovenska živila so namreč v osrčju koncepta kuhinje Hiše Franko, ki ga je kuharska mojstrica Ana Roš vzpostavila na prelomu tisočletja in ki je Sloveniji prinesel restavracijo z dvema Michelinovima zvezdicama. Kdorkoli obišče Hišo Franko, ve, da se tam jé slovenska hrana, narejena iz najboljših slovenskih živil. S Hišo Franko ta trenutek sodeluje več kot 100 lokalnih dobaviteljev, nabiralcev, kmetov. A ta prehranska veriga se lahko v trenutku sesuje.
Epidemija je ugasnila javno življenje, z njim pa vse dobavne verige, ki so lokalne kmete ohranjale pri življenju. Kmetje ne morejo prodati jagenjčkov in kozličkov, mlekarnam ostajajo veliki presežki mleka in skute, zelenjava na številnih kmetijah gnije. V takšnem položaju so ogroženi prav vsi deležniki te verige, od kmetov, predelovalcev do restavracij. Tudi Hiša Franko.
Ga. Roš, kdaj ste prvič zaznali, da se to lokalno sodelovanje, ta veriga trga?
»Projekt s slovenskim trgovcem Tušem se je začel v bistvu med prvim 'lockdownom'. Na nas so se začeli obračati naši dobavitelji, naši kmetje, naši nabiralci. Tako kot se je nam podrl sistem, ker nismo mogli kuhati in imeti gostov, se je podrla hkrati cela prehranska veriga. Mlekarji so začeli mleko zlivat stran, zato ker nihče ni več kupoval svežega mleka. Šole so bile zaprte, vrtci so zaprti, restavracije so zaprte. V bistvu je ta čas pokazal izjemno ranljivost slovenske prehranske verige. Se mi zdi, da so to nevarne situacije, ki potrebujejo hiter odziv.«
Vaš odziv je bil sodelovanje s slovenskim trgovcem Tušem. In prvi rezultat tega sodelovanja so zdaj skutni njoki. Zakaj prav njoki?
»Prvi produkt so njoki, v katerih se uporablja skuta posoškega kmeta. Jemljemo jo iz Mlekarne Planika, ki je praktično kooperativa posoških kmetov. Veliko ljudi ne ve, ampak dejansko je Mlekarna Planika v lasti posoškega kmeta. Nima drugega lastnika. In on tudi o njej odloča. Zato je večina te skute z višjih pašnikov in ima tudi simbolni pomen. Ko veš, da bo skuta ostajala, da je to proizvod, ki nima prav dolgega roka uporabnosti, veš, da si tako simbolno kot tudi zares kmetu pomagal.«
Brez Tuša zagotovo ne bi šlo. Kako ste sploh začeli sodelovati?
»Sama se nikoli nisem nikomur zavezala, ampak zame je bil Tuš idealen partner. Ker ostaja edini večji slovenski trgovec, ki mi je lahko dal hitre odgovore, kako naj logistično in operativno izpeljem, da se porabi 10.000 litrov mleka na dan. Hiša sama jih pač ne more. Gre za podjetje, ki mi ustreza tudi, ker ni preveliko in deluje na zelo človeškem temelju.«
In prav ta lastnost je bila ključna, da so v Tušu nemudoma prepoznali širino zgodbe, ki jo te dni pripovedujejo lokalni dobavitelji, pravi vodja korporativnega komuniciranja v Tušu Anja Marjetič.
»V Tušu kot slovenskem trgovcu na svoje prodajne police uvrščamo več kot 70 odstotkov izdelkov slovenskega porekla. S tem povezujemo različne pridelovalce, predelovalce, slovensko industrijo in jo tako pripeljemo do končnega kupca. In v teh časih je samooskrba še kako pomembna. Vemo, transportne poti so krajše, svežina se ohranja dlje časa, sami plodovi dozorijo do zrelosti in ne na poti. Zato je v teh časih še kako pomembno, da to blago pripeljemo do končnega kupca in mu tako omogočimo, da na enem mestu pridobi najboljše iz svojega lokalnega okolja.«
Kako pa se je sodelovanje z Ano Roš sploh začelo?
»S projektom Ana Roš in Tuš smo želeli do kupcev pripeljati vrhunsko kulinariko. To smo spoznali kot edinstveno zgodbo, razumeli smo potrebe slovenskega kupca in seveda potrebe, ki jih imajo slovenski pridelovalci v tem času s presežki izdelkov. Med drugim so to tudi izdelki, ki so marsikdaj spregledani, ker so edinstveni v svoji pripravi. Kupcem tako danes predstavljamo izdelke, ki nastajajo z navdihom in izkušnjami ene najboljših svetovnih chefinj Ane Roš. Njeni dve Michelinovi zvezdici sta povezali sestavine slovenskih pridelovalcev hrane in dolgoletne izkušnje izbranih slovenskih proizvajalcev, ki so pripravljeni slediti naši viziji ponudbe drugačne hrane za vsakodnevne nakupe.«
A da bi na police pripeljali izdelke po recepturi Ane Roš, narejene samo iz prvovrstnih lokalnih sestavin, ni tako preprosto, kot se morda sliši, nadaljuje Roševa.
»Jaz sem si predstavljala, da bo ta proces veliko bolj enostaven. Najtežji del sploh ni bila naša kreativnost, ampak prilagoditev industriji. Ker mi smo morali z živili stopiti v industrijo. Torej smo potrebovali partnerje, ki so sposobni našo idejo, ne da bi spremenili okus ali kakovost živila, spraviti v številke.«
*Vsi intervjuji so bili opravljeni v času, ko so vladni ukrepi in priporočila to še dopuščala v takšni obliki, na varni razdalji.
Epidemija je ugasnila javno življenje, z njim pa vse dobavne verige, ki so lokalne kmete ohranjale pri življenju. Kmetje ne morejo prodati jagenjčkov in kozličkov, mlekarnam ostajajo veliki presežki mleka in skute, zelenjava na številnih kmetijah gnije. V takšnem položaju so ogroženi prav vsi deležniki te verige, od kmetov, predelovalcev do restavracij. Tudi Hiša Franko.
»Obiščite https://www.tus.si/ana-ros-in-tus/ in preverite, kako v praksi poteka sodelovanje med Tušem, Ano Roš in predelovalci, odgovorite na vprašanja in se potegujte za nagrado.«
Ga. Roš, kdaj ste prvič zaznali, da se to lokalno sodelovanje, ta veriga trga?
»Projekt s slovenskim trgovcem Tušem se je začel v bistvu med prvim 'lockdownom'. Na nas so se začeli obračati naši dobavitelji, naši kmetje, naši nabiralci. Tako kot se je nam podrl sistem, ker nismo mogli kuhati in imeti gostov, se je podrla hkrati cela prehranska veriga. Mlekarji so začeli mleko zlivat stran, zato ker nihče ni več kupoval svežega mleka. Šole so bile zaprte, vrtci so zaprti, restavracije so zaprte. V bistvu je ta čas pokazal izjemno ranljivost slovenske prehranske verige. Se mi zdi, da so to nevarne situacije, ki potrebujejo hiter odziv.«
Vaš odziv je bil sodelovanje s slovenskim trgovcem Tušem. In prvi rezultat tega sodelovanja so zdaj skutni njoki. Zakaj prav njoki?
»Prvi produkt so njoki, v katerih se uporablja skuta posoškega kmeta. Jemljemo jo iz Mlekarne Planika, ki je praktično kooperativa posoških kmetov. Veliko ljudi ne ve, ampak dejansko je Mlekarna Planika v lasti posoškega kmeta. Nima drugega lastnika. In on tudi o njej odloča. Zato je večina te skute z višjih pašnikov in ima tudi simbolni pomen. Ko veš, da bo skuta ostajala, da je to proizvod, ki nima prav dolgega roka uporabnosti, veš, da si tako simbolno kot tudi zares kmetu pomagal.«
Brez Tuša zagotovo ne bi šlo. Kako ste sploh začeli sodelovati?
»Sama se nikoli nisem nikomur zavezala, ampak zame je bil Tuš idealen partner. Ker ostaja edini večji slovenski trgovec, ki mi je lahko dal hitre odgovore, kako naj logistično in operativno izpeljem, da se porabi 10.000 litrov mleka na dan. Hiša sama jih pač ne more. Gre za podjetje, ki mi ustreza tudi, ker ni preveliko in deluje na zelo človeškem temelju.«
In prav ta lastnost je bila ključna, da so v Tušu nemudoma prepoznali širino zgodbe, ki jo te dni pripovedujejo lokalni dobavitelji, pravi vodja korporativnega komuniciranja v Tušu Anja Marjetič.
»V Tušu kot slovenskem trgovcu na svoje prodajne police uvrščamo več kot 70 odstotkov izdelkov slovenskega porekla. S tem povezujemo različne pridelovalce, predelovalce, slovensko industrijo in jo tako pripeljemo do končnega kupca. In v teh časih je samooskrba še kako pomembna. Vemo, transportne poti so krajše, svežina se ohranja dlje časa, sami plodovi dozorijo do zrelosti in ne na poti. Zato je v teh časih še kako pomembno, da to blago pripeljemo do končnega kupca in mu tako omogočimo, da na enem mestu pridobi najboljše iz svojega lokalnega okolja.«
Kako pa se je sodelovanje z Ano Roš sploh začelo?
»S projektom Ana Roš in Tuš smo želeli do kupcev pripeljati vrhunsko kulinariko. To smo spoznali kot edinstveno zgodbo, razumeli smo potrebe slovenskega kupca in seveda potrebe, ki jih imajo slovenski pridelovalci v tem času s presežki izdelkov. Med drugim so to tudi izdelki, ki so marsikdaj spregledani, ker so edinstveni v svoji pripravi. Kupcem tako danes predstavljamo izdelke, ki nastajajo z navdihom in izkušnjami ene najboljših svetovnih chefinj Ane Roš. Njeni dve Michelinovi zvezdici sta povezali sestavine slovenskih pridelovalcev hrane in dolgoletne izkušnje izbranih slovenskih proizvajalcev, ki so pripravljeni slediti naši viziji ponudbe drugačne hrane za vsakodnevne nakupe.«
A da bi na police pripeljali izdelke po recepturi Ane Roš, narejene samo iz prvovrstnih lokalnih sestavin, ni tako preprosto, kot se morda sliši, nadaljuje Roševa.
»Jaz sem si predstavljala, da bo ta proces veliko bolj enostaven. Najtežji del sploh ni bila naša kreativnost, ampak prilagoditev industriji. Ker mi smo morali z živili stopiti v industrijo. Torej smo potrebovali partnerje, ki so sposobni našo idejo, ne da bi spremenili okus ali kakovost živila, spraviti v številke.«
»Obiščite https://www.tus.si/ana-ros-in-tus/ in preverite, kako v praksi poteka sodelovanje med Tušem, Ano Roš in predelovalci, odgovorite na vprašanja in se potegujte za nagrado.«
*Vsi intervjuji so bili opravljeni v času, ko so vladni ukrepi in priporočila to še dopuščala v takšni obliki, na varni razdalji.