NAPADI SE VRSTIJO

Volkovi so mu že tretjič poklali čredo

Marjan Kržič iz okolice Borovnice bo ovčerejo najbrž obesil na klin. Tokrat ob devet živali, prejšnjič ob sedemnajst.
Fotografija: Marjan Kržič ne ve, kako dolgo bo še vztrajal. Foto: Domači arhiv
Odpri galerijo
Marjan Kržič ne ve, kako dolgo bo še vztrajal. Foto: Domači arhiv

BOROVNICA – V prvih jesenskih dneh je vidne sledi po borovniških poljih, na vzhodni strani Ljubljanskega barja, pustil večji trop volkov, ki se je v nagonu po hrani te dni mastil pri ovčerejcu Marjanu Kržiču iz vasi Pako. In to že tretjič v štirih letih.
Domnevno naj bi zverinska druščina v te kraje tudi letos prilomastila iz Istre čez Menešijo (območje med Logatcem, Rakekom in Cerknico) s Pokojiške strani. Dlje naj bi sestradana kolovratila v okolici Bistre, na gostijo pa se je v tihi temni noči prvi dan tega meseca prikradla do Marjanove črede.

Krave mukale ob nenavadni uri

»Po teh hribih je volkov zagotovo več, kot jih je naštela stroka. Morebiti, da so se toliko razmnožili in jim vedno bolj zmanjkuje česa za pod zob ali pa so se nekateri tropi preprosto navadili bližine električnih ograj in neusmiljeno koljejo,« ugiba Kržič ob skrušenem pogledu na devet poginulih ovc, ki so ležale po travniku, lučaj od prve hiše. Nekaj po vratu in trebuhu poklanih – dve sta pozneje poginili – je tam stalo kot vkopanih ter zrlo vanj, pod stresom vihrave noči. Komaj skotena jagnjeta so meketala in iskala zavetje ter mleko pri pokončanih materah.
Vaščani se počutijo nemočne. Foto: Milan Glavonjić
Vaščani se počutijo nemočne. Foto: Milan Glavonjić

»Osemintrideset plemenskih ovac, tehtajo po okoli 65 kilogramov, jezersko solčavsko romanovske (JSR) pasme z jagnjeti, vseh skupaj 65, se jih je paslo na travniku ob naselju za električno ograjo,« pokaže Marjan na prostor, potacan in prepojen s krvjo. Ta umetna ovira volkov ni odvrnila od namere. Še več, čez visoko postavljenega električnega pastirja so švignili na pašnik in v tropu neusmiljeno preganjali čredo, delu te se je pred pokolom uspelo rešiti s pobegom skozi ograjo. Napili so se krvi, dve ovci so raztrgali, preostalim – tri so imele jagenjčke, dve sta bili breji – pa pregrizli vratove.

Divjanja klavcev sicer ni slišal nihče, le da se je okolišnjim govedorejcem zazdelo nenavadno, da ob taki uri, nekaj pred polnočjo, mukajo krave.

Janez Debevc: »Domačih živali je vse manj, zveri pa več.« Foto: Milan Glavonjić
Janez Debevc: »Domačih živali je vse manj, zveri pa več.« Foto: Milan Glavonjić
»Zjutraj mi je sosed v bližini pašnika po telefonu sporočil: Marjan, tvoje ovce tavajo naokoli po vasi. Hm, zakaj neki bi ušle, sem razmišljal na glas. To je čredna žival, zagotovo bi počakala, razen če … Pa sem se zdrznil: verjetno je bil nočni obisk. In je bil. Klavski. S pomočjo drugih vaščanov smo po vasi našli osem razkropljenih živali, večina jih je bila poškodovana.«

Opuščajo ovčerejo

Tako kot leta 2015, ko so zverine zadušile ovci in jagnjeta (štiri so bila obgrizena), zbegano ovco, ki je ušla čez ograjo, pa oglodali do kosti. Čredo je še dlje hodil varovat ponoči, za preganjanje plenilcev pa je prižigal sveče in bakle.

»Bilo je to novembra, ko so tulili po travnikih in pri več hišah v Zabočevem, Brezovci in Dolu sejali paniko. Dve leti je od tega, kar se je lakotni trop znova vrnil, takrat ob koncu oktobra. Pokončali so mi 17 ovac,« je pretresen Marjan. Lani je čredo s pašnika umaknil sredi oktobra. Bil je mir. Tokrat so ga presenetili zgodaj. Njihova predrznost res vzbuja skrb, rejci so brez moči. Njihovo obleganje čreda trpeče prenaša; žival je drhteča in sklonjenih glav, meketanje hripavo, kratko in vse bolj otožno.
Drobnice je na Borovniškem vse manj. Marjan še vedno tuhta, ali naj ovčerejo dokončno opusti, saj ga borba z mlini na veter dodobra izčrpava.

Marjan Kržič ne ve, kako dolgo bo še vztrajal. Foto: Domači arhiv
Marjan Kržič ne ve, kako dolgo bo še vztrajal. Foto: Domači arhiv
To pot je že ubral Janez Debevc iz Zabočevega; križi volčje lakote so ga udarili pred štirimi leti. Spominja se: sestradani trop se je po tem, ko je padla zadnja ovira, električni pastir, zapodil v breje ovce. Lakotniki so eno odvlekli v goščavo in jo povsem požrli, dvema so raztrgali kožuh in iz trebuha izvlekli drobovje, dve po mastenju zadušili, ena pa jim je ušla. Sodu je izbilo dno. Obupal je, češ da ovac zverem pod zobe ne bo več dajal, od takrat volnata čreda več v pašniku ne meketa. Prepričan je bil namreč, da je goveja vrsta pred volkovi povsem varna. In se uštel. Drugo leto so komaj skotenemu teletu izmaličil zadnjico in razvlekli drobovino. Razjezil se je zaradi nemoči pred zvermi, ki ubijajo sredi vasi, na velikem pašniku, sto metrov pod hišo, navsezadnje med ljudmi.

»Ali naj po vsej borovniški dolini na pohajkovanje te zveri tudi to jesen opozorimo tako kot pred tremi leti, z obcestnimi napisi Pazi, območje volka, vozi počasi,« je slišati tihi upor tamkajšnjih ovčerejcev in govedorejcev. V očeh tropa je namreč tudi govedo majhen zalogaj, celo osla na izpustu so raztrgali nedaleč od bistriškega gradu.

Rejci ob vsem tem še vedno premlevajo vtise z nekega pomenkovanja v Ljubljani. Uradnikom so razložiti, da tako ne gre več. Ni zaleglo. Iztržek pogovora je bil bolj klavrn, birokratsko obarvan. Ko kmetje opazijo namero volka, da bo planil, naj o tem obvestijo domačo zeleno bratovščino, ta pa bo naprej poklicala Intervencijsko skupino zavoda za gozdove iz Postojne. Slednja bo ministrstvu za okolje, ki odloči, kako naj ukrepajo (seveda če je ograja dvignjena na 1,60 metra), da bo volk sit in čreda cela, natanko odstrla težave s terena. Vmes, hudomušno pristavijo borovniški pogajalci, morajo o tem glave vkup dati zagovorniki sožitja ljudi z zvermi v Bruslju, zagotovo pa prej kakšni domači varuh narave. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas