Ruskih pisateljev nisem nikoli kaj prida maral, z izjemo mojstra absurda Danijela Ivanoviča Harmsa – ki si je, med drugim, za v gledališče zmeraj nalepil umetne brke, ker da se brez brkov ne spodobi v teater –, ta teden sem pa dvakrat naletel nanje. Najprej sem moral v knjižnico po Zločin in kazen za našo gimnazijko, ker imamo doma zgolj za njeno profesorico premočno skrajšano verzijo, drugič pa mi je šlo na smeh ob prahu, ki ga je dvignila gledališka predstava Vojna in mir. Pravzaprav petelin, ki ga v nekem prizoru vržejo v zrak.
In so šli tja, v zrak torej, borci za živalske pravice – ko bi se vsaj za človeške tako borili – ter klicali inšpekcijo in policijo, ki pa ni ugotovila znakov kaznivega dejanja mučenja živali. A SNG Drama se je vseeno opravičila, češ da nad petelinom niso navdušeni niti igralci, ampak kaj ko si ga je zaželel režiser, in bo zato ostal v ansamblu, le v kaskaderske akcije ga ne bodo več silili. Se pravi, ne bodo ga metali v luft.
Dvomim, da se petelin zaveda vseh dimenzij svojega trpljenja. Če že premore toliko intelekta, pa se mogoče niti ne smili sam sebi, temveč se vloge veseli, saj že malo po Hollywoodu diši in mu bo ob vrnitvi v kurnik zagotovila občudovanje kokoši, sploh če ima tam tekmeca v kakšnem šentjernejskem petelinu. Ker ti veljajo za posebne frajerje.
In kako bi živalski aktivisti komentirali predstavo Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki izpred slabega pol stoletja in izpod režiserske taktirke Dušana Jovanovića, v kateri so kokoš na odru resnično zaklali? S čimer se niti sam ne strinjam, klanje pač ni umetniški akt, kure koljemo zato, da jih potem spohamo.
Če se mi ne zdi konec sveta, ker je petelin gledališki rekvizit, pa po drugi strani niti nič bistvenega ne prispeva k predstavi, ki je posplošena in malo uboga – ne zaradi igralcev, marveč režiserja, ki si je očitno zadal pretežko nalogo. Ta je zahtevna že v startu – spraviti Vojno in mir v triurno predstavo. Leta 1969 z oskarjem nagrajeni film Sergeja Bondarčuka, recimo, traja dobrih sedem ur. In, halo, a konji, ki so umirali v tem (in drugih) filmih, pa aktivistov ne motijo? Živali v filmu niso enake živalim v gledališču? Klanje ni umetniški akt, kure koljemo zato, da jih potem spohamo.
