Vodeb: Jehovove priče so verski fanatiki v rangu islamistov

LJUBLJANA – Verjetno se spomnite pretresljive zgodbe Naomi iz Kočevja, ki se ji je družina odrekla, ko je izvedela, da je po maturantski četvorki spala s svojim fantom. Njena družina je zelo verna, tudi vzgajali so jo po strogih moralnih načelih veroizpovedi Jehovove priče. Več o tem, kaj se je dogajalo, preberite v prispevku Šokantna izpoved mlade Slovenke: ker je spala s fantom, so se ji odrekli.

Po verovanju Jehovovih prič je zakon sveta stvar, zato se je treba vzdržati nečistovanja pred poroko (čeprav Sveto pismo izrecno ne govori o prepovedi spolnih odnosov pred zakonskim stanom). Ker smo želeli izvedeti, kako v organizaciji komentirajo obnašanje staršev, ki so pred vrata postavili svojo hčer in se ji odpovedali, smo poklicali Stanka Gabra, predstavnika Jehovovih prič v Sloveniji in njihovega starešino (funkcija, ki je primerljiva s katoliškimi duhovniki in protestantskimi pastorji). Ta ravnanja staršev v konkretnem primeru ni želel komentirati, saj ne pozna podrobnosti. »Kako starši reagirajo, je njihova stvar. Želimo pa, da bi starši stali otroku ob strani tudi v težkih trenutkih. Kot starši se gotovo trudijo. Lahko da starši rečejo, da če tako živiš, ne moreš več živeti doma, lahko pa se otrok sam odloči, da gre stran. Kaj se je zgodilo v konkretnem primeru, ne morem komentirati.«

Ko smo ga soočili s tem, da je dekle po njihovih merilih sicer naredilo napako, da pa tudi starši z odrekanjem svojemu otroku niso ravno zgled visokih moralnih načel, je povedal: »Splošna načela obnašanja vedno obstajajo, ker so zapisana v Svetem pismu. Če živim po pismu, imam rad Boga in želim upoštevati njegova načela, ne glede na to, kaj bo rekla družba. Če nekdo odstopa od teh moralnih načel ali se s tem ne strinja, ni vezan, da ostane Jehovova priča. To je prostovoljno pripadnost. Je pa tudi res, da se od staršev pričakuje, ne samo v tem konkretnem primeru, da otrokom stojijo ob strani in da zanje skrbijo. Tudi to pomeni živeti po naših visokih moralnih načelih. To pa določa tudi družinski zakonik.«

Angelca Likovič: Zavedajmo se, da ljubezen ne pozna meja!

Ko je govor o moralnih vrednotah, se verjetno vsi spomnimo tudi na njihovo gorečo zagovornico Angelco Likovič, nekdanjo ravnateljico, kandidatko za predsednico države in komentatorko v resničnostnih šovih. Povprašali smo jo za mnenje o tej zgodbi.

»Vsaka verska skupnost ima svoja pravila … Da pa se je družina odrekla hčeri, se mi zdi preveč kruto. Prav gotovo bi se morali v tem primeru temeljito pogovoriti v družini, saj je družina tista celica družbe, ki lahko razrešuje tudi take težave. Imam občutek, da se tudi v takih primerih stanje v svetu počasi, počasi izboljšuje, vendar je to zelo dolgotrajno in na žalost bomo v bodoče o takih in podobnih primerih še brali. Take žalostne zgodbe se me dotaknejo. Podpiram ljubezen med mladimi, ki si želijo ustvariti družino. Zavedajmo se, da ljubezen ne pozna meja!«  

Roman Vodeb: Vsak normalen starš ima raje svojega otroka kot pa neke verske zapovedi

Psihoanalitik Roman Vodeb je povedal, da dobro pozna to versko skupnost: »V Jehovove priče se navadno ukleščijo cele družine – navadno na pobudo moškega, moža, očeta; žen(sk)a možu zgolj sledi, otroci pa so tako ali tako privesek staršem. Nekateri mladostniki se v puberteti začenjajo upirati verskemu fanatizmu svojih staršev – največkrat takrat, ko so zaljubljeni in seksualno prebujeni. Moški, ki fanatično nasede Jehovovim pričam, ima sam načeloma velike težave z lastnim (v otroštvu doživetim) očetom. Vedeti moramo, da je nagnjene za verovanje v boga povezano s t. i. ojdipskim očetom. Tisti, ki so bili kot otroci deležni slabega ojdipskega očeta, najdejo svoj življenjski kompas v verskih knjigah, Bibliji, Stari in Novi zavezi. Brez boga oz. vere ne znajo živeti, ker nimajo moralnega kompasa ustrezno ponotranjenega v nadjazu. Zato se oklenejo boga – v primeru Jehovovih prič pač Jahveja. Jehovove priče so brezkompromisni verski fanatiki v rangu radikalnih muslimanov. Njihovo normalno moralno razsojanje je popolnoma odsotno, saj so na mestu nadjaza ustoličene ključne verske knjige/zapovedi, ki se jih verniki (Jehovove priče) držijo kot pijanec plota. Njihovega pristnega moralnega razsojanja tako ni – ker se tako fanatično in slepo držijo verskih zapovedi. Svojo vero imajo raje kot svoje otroke. Vera, verske zahteve in norme (verske konvencije) zanje predstavljajo brezkompromisen imperativ, ki se mu ne morejo oz. ne znajo ogniti. Zato postanejo slepo zaupljivi verski fanatiki in zato tudi pride do izločitev nepokornih družinskih članov in do popolnega pretrganja stikov – ker pač tako zapovedujejo Jehovove knjige (konvencije). Najvišjega, torej postkonvencionalnega moralnega razsojanja, kakršno je prisotno pri mnogih funkcionalno odraslih osebah, pri Jehovovih pričah torej ni oz. se mnogi bojijo kazni – izločitve –, zato še vedno vztrajajo v tej svoji 'nori' sekti. In tudi zato se tisti, ki so v svoji preteklosti zbrali dovolj poguma, da so izstopili iz sekte Jehovovih prič, združujejo in si pomagajo. Največkrat se verskim dogmam uprejo mladostniki oz. zaljubljenci – načeloma bolj ženske, pa tudi moški –, ki jim podivja libido. Takrat zberejo pogum in Jehovovim norostim naredijo konec. Po svoje je zame pričakovano, ker pač poznam norost paradigme Jehovovih prič, da se je družina odrekla svoji hčeri, ker je storila (libidinalni) 'prekršek', ker pač Jehovove priče nimajo razvitega notranjega čuta za moralno razsojanje. Vsak normalen starš ima raje svojega otroka kot pa neke verske zapovedi. Tako kot se svojim otrokom lahko odrečejo starši Jehovovih prič, se lahko čisto spodobnim otrokom odrečejo le še moralno pokvarjeni ljudje (starši).«