Vas s štirimi imeni

Pot od Mašer/Maseris do Čarnega Varha, pod 1124 m visokim Voglom ležeče, še dokaj žive vasi, znova lepo pokaže, kako daleč je lahko blizu – kot je v Benečiji videti s slemena enega hriba na drugega. Spustiti se je treba v dolino rečice Aborne/Alberone, skozi Sovodnje/Savogna in se v zaselku Most/San Qurino ob bistri Nadiži/Natisone obrniti na sever ter ob njenem toku navzgor nadaljevati skozi Špeter/San Pietro al Natisone, Petjag/Ponteacco, Brišče/Brischis in Podbonesec/Pulfero do Loga/Loch. Tam se z glavne ceste, ki pelje proti mejnemu prehodu Robič/Stupizza, levo čez most odcepi pentelj in zavojev polna, ponekod zelo ozka in vratolomna cesta – pravi raj za gorske kolesarje in motoriste. Skozi Zapotok/Zapatocco in Kal/Calla nazadnje pripelje na Čarni Varh – edino vas v Benečiji, kjer se, kot so vajeni reči domačini, še čuti vonj po hlevskem gnoju.

Do tja je lahko utrudljivo celo vrtenje volana – da o pedalih ne izgubljamo besed –, a je vendarle vredno truda!

Poslednja vaška mlekarna in sirarna

Čarni Varh je na zemljevidih – odvisno od tega, kje in kdaj so bili narejeni – vpisan na tri načine: z domačim narečnim ali poknjiženim slovenskim ter od leta 1866 z uradnim italijanskim imenom. V roke pa mi je prišel dokumentarni etnofilm o pustih v Benečiji, kjer sem naletel na še eno poimenovanje: Čanavarh. V Benečiji je še nekaj krajev s tremi, kakšen tudi še s četrtim, furlanskim ali že pozabljenim starim nemškim imenom, v nobenem pa več ne deluje vaška mlekarna, latteria, kakršne so imele do potresa leta 1976 skoraj vse večje vasi.

Po opisu Žive Gruden, dolgoletne ravnateljice slovenske šole v Špetru in izvrstne poznavalke življenjskega utripa v Benečiji, je bilo za mlekarne značilno delo v turnusih: »Ko je neki kmet prinesel toliko mleka, kolikor so ga lahko predelali v enem dnevu, je bila proizvodnja tistega dne njegova. Sir ali maslo je lahko porabil zase ali prodal, saj mlekarne, razen zadružnih, svojih izdelkov same niso prodajale. Kmet, ki je bil na vrsti, je tistega dne tudi pomagal sirarju pri delu.«

Poslednji mlekarski mohikanec na Čarnem Varhu je Juliano Černet. Edini ima še poln hlev – z bratom imata 40 krav –, vendar po tridesetih letih razmišlja, da bi staro tradicijo, ki jo je prevzel po prejšnjem sirarju, čez kakšno leto opustil še on. Vsak delovni dan naredi po dvajset tri- do triinpolkilogramskih hlebcev poltrdega čarnovarškega sira, ki ga poznavalci primerjajo s tolmincem, in pet, šest kilogramov masla. Vendar gre vedno težje. Delo je trdo, pravi, za vse je sam, visoki pa so tudi davki in druge dajatve.

Vaške mlekarne v beneških vaseh so bile pomembne za gospodarski obstoj ljudi, ko so prenehale delovati, pa so – razen tiste v Bardu, kjer so uredili etnološki muzej – večidel postale zbirališča soseske. Najbrž bo tako tudi s to na Čarnem Varhu, ki je imel v najboljših časih 700 prebivalcev, zdaj pa jih je le še kakšnih 40!

Muzej blumarjev in vasi

Ob obisku Čarnega Varha s Slovenskim etnološkim društvom je prišel gor tudi šegavi Giovanni Koren iz vasice Petjag/Ponteacco ob Nadiži. Srečati in spoznati takšnega moža je velika sreča. Je mojster pripovedovanja lokalnih pravljic, dobro pa pozna tudi vaški muzej iz projekta Zborzbirk. »Usaka vas bi miela met tak muzej, an če ga miet,« pravi. »Kar smo tuole tle skladal, so začel aldje nosit také lepé reči, ke niesmo nanka poznal nanka vìedle, za ka se jeh nuca. Zdej se zastuope, de je bla te vas brez ciest, an su ble vsi aldje mešteranca, ke su znal vsie nardit, kar su miel potriebu.«

Gospoda Korena je pohvalila tudi Marina Cernetig, ki vodi Inštitut za slovensko kulturo v Špetru: »Je človek, ke zna puno, puno reči, an nam je puno pomagau, kar smo tuole skladal.« Večino predmetov v muzeju, je še dodala, je podarila družina Kruč, preostali pa so predvsem iz stare mlekarne in cerkve.

V prostrani veži nekdanje šole so razstavljeni kmečka in obrtniška orodje in izdelki, oblačila, preprosto pohištvo ter različne naprave spretnih in iznajdljivih obrtnikov. Tam je tudi ura z zobatim kolesom in nihalom iz vaškega zvonika in še veliko zanimivih predmetov. Za večino lesenih delov orodja in pohištvo so, kot dobro ve gospod Koren, uporabljali les prožnega nagnoja. Preizkus za trdnost kandrej, stolov, je bil preprost: ko je bil gotov, so ga vrgli s cerkvenega zvonika, in če se ni polomil, temveč je lepo odskočil, je bil dober. Čisto posebna pa sta nizka stolčka, ki so ju uporabljali, kadar je vaška skupnost sodila komu za tatvino ali kak drug prekršek. Poklicali so ga na kandrejcu, kar je pomenilo, da je moral sesti na ta stolček ter od spodaj navzgor ponižno zreti v tožnike in sodnike nad seboj.

Največ pozornosti v prostoru pritegne v pristna oblačila napravljena figura blumarja, samo za Čarni Varh značilnega pustnega lika, ki pa je v vsaki vasi malo drugačen. Praviloma jih mora biti neparno število. Kolikor jih je kakšno leto, od pet do enajst, tolikokrat tečejo skozi vas in okrog po poljih. Kadar jih je 11, lahko traja ves dan! Skakati in teči morajo enakomerno in ubrano, da je tàko tudi udarjanje zvoncev. Privezane jih imajo – drugače kot pri nas bolj znani koranti ali škoromati – na hrbtu, ker tako lepše zvenijo kot zvonci za pasom. Kadar blumar skoči, pri čemer se opre na okovano palico, pištok, se vsi trije zvonci hkrati dvignejo in padejo ter skupaj zazvenijo. Ljudje si želijo, da bi se blumarji ustavili pri njih, saj odganjajo zimo in ta grde ter kličejo dobro srečo. Zato jim ponudijo hrano in pijačo.

Novi časi spreminjajo tudi to šego. Nekoč so bili blumarji – sami se nimajo za pustóve, saj so v vasi tudi druge šeme – le neporočeni fantje, zdaj pa si njihova bela oblačila, živopisna pokrivala in zvonce nadenejo tudi starejši možje in otroci. Po vojni, ker moških ni bilo doma, so se napravile celo ženske, da tradicija ni zamrla. Zadnja leta je vedno manj vaščanov, ki še znajo izdelovati klobuke in vedo, kako se pravilno nadene oprava in pritrdijo zvonci, vendar se je z muzejem okrepila tudi zavest, da je to znanje treba prenesti na mlajše in ga ohraniti.