Pretekli petek se je v Krvavi Peči, gručastem naselju na kraški planoti nad kanjonom Iške s komaj 26 prebivalci, zbrala množica ljudi. Prišli so z vseh vetrov. Ta slikoviti košček Slovenije na 726 metrih nadmorske višine je v poznem petkovem popoldnevu oživel, kot bi se vrnili v stare čase, ko je tod prebivalo sto petdeset duš.
Ni gostilne, je teater
V Krvavo Peč pripelje asfaltirana cesta mimo Trubarjeve Raščice do Roba, od tam pa je še sedem kilometrov do kraja, ki je bil prvič omenjen že davnega leta 1425. Takrat se je imenoval Rožna vas, zdajšnje ime pa je dobil po vpadu Turkov, ki so, kot pravi izročilo, z bližnje skale v Iško vrgli dve deklici, njuna kri pa je pordečila skalo.
Med drugo svetovno vojno so Italijani kar dvakrat vas požgali, moške pa odgnali v internacijo. Leta 1931 je tam živelo še 134 ljudi, leta 1961 le še 61, nato se je število prebivalcev še zmanjševalo. V vasi ni trgovine in tudi ne gostilne, zato pa imajo od minulega tedna pravo letno gledališče v naravi.
V majhnem kraju pa živijo ljudje z velikim srcem. Gonilna sila v boju proti izumrtju oziroma za oživitev Krvave Peči je neumorni in vsestranski ustvarjalec Srečo Knafelc, ki ga na kraj že desetletja vežejo sorodstvene vezi, pred desetimi leti pa se je tam naselil za stalno. Knafelc nikoli ne miruje, idej in načrtov ima polno malho, je pa tudi spreten rokodelec in izdelovalec spominkov, fotograf, pisec knjig in še kaj, predvsem pa organizator različnih prireditev. Z veliko energije mu je uspelo aktivirati sokrajane, da so prisluhnili njegovim zamislim in uresničevanju teh.
In njegova najnovejša zamisel je letno gledališče na prostem. Ideja se mu je porodila, ko je pred letom in pol v ljubljanski Celici poslušal koncert glasbene skupine Etno pot. Začutil je, da bi njihova glasba mnogo lepše kot med štirimi stenami zvenela v naravnem okolju. Prizorišče je že imel v glavi, odločil se je za vrtačo blizu vasi Krvava Peč, kjer je bilo nekoč divje odlagališče. V akciji so vrtačo očistili, lastnik zemljišča je zamisel podprl in dovolil poseg v njegovo zemljo, sovaščani in prijatelji so poprijeli za krampe in lopate, na pomoč je priskočil bager in tako je nastalo lično urejeno letno gledališče. Ta intimni prostorček sredi travnikov, pod borovci in brezami, se ponaša z izjemno akustiko.
Zdomec spet doma
Kot si je Srečo Knafelc zamislil, tako se je zgodilo; na odprtju minuli petek so mali amfiteater napolnili gledalci. Oder je zasedla odlična štiričlanska zasedba etno skupine Pot (Darja Resnik Debevc – vokal, Miran Kralj – klarinet, vokal, tolkala, Joca Jamšek – piščali, kromatična harmonika, vokal in Gregor Kampjut – violina).
Knafelc, idejni oče gledališča, je z udarci na boben (sod) odprl predstavo. Za uvod v prijeten in sproščen večer so poskrbeli vsi navzoči – glasbeniki in gledalci, ki so skupaj zapeli domačo narodno Nocoj je ena lepa noč, nato je skupina Pot, ki izvaja ljudske pesmi narodov Evrope in drugih dežel, predstavila glasbeno bogastvo različnih dežel.
Vrhunec večera pa je bil (naj mi glasbeniki ne zamerijo) prav gotovo nastop posebnega gosta, 81-letnega Alojza Usenika, rojaka iz Krvave Peči. Ko je voditelj predstave razglasil, da se bo novo letno gledališče imenovalo Lojzov teater, ni bilo vsem jasno, zakaj. Potem smo izvedeli; Alojz Usenik, rojen v Krvavi Peči, je že kot mladenič odšel v svet s trebuhom za kruhom. Ustalil se je na Reki, kjer si je sčasoma našel službo v tamkajšnjem Narodnem gledališču Ivana Zajca. Več desetletij je delal kot inspicient (organizator predstav), hkrati pa je aktivno deloval kot amaterski igralec in režiser v slovenskem društvu Bazovica na Reki.
Na odprtju gledališča, ki bo poslej nosilo njegovo ime, se je Alojz Usenik kar sam predstavil s pretresljivo deklamacijo pesmi Zdomec. Občinstvo je dobesedno onemelo, njegov nastop je segel do srca, orosile so se oči številnih poslušalcev. Nato pa gromek aplavz pod modrim nebom. Novo letno gledališče je bilo rojeno. Ko je Usenik odigral še dejanje iz Cankarjevih Hlapcev, nihče več ni vpraševal, zakaj bo gledališče v Krvavi Peči nosilo njegovo ime.
