V Tržiču so tiskali platno

Modrotisk je poseben način ročnega tiskanja vzorcev na blago, obarvano z indigom. Zaradi posebnega postopka ga imenujejo tudi rezervni ali negativni tisk. Gre za nanašanje lepljive kašaste snovi na blago, ki preprečuje dostop barvila na vlakna.

Poenostavljeno povedano, postopek nekoliko spominja na barvanje velikonočnih pirhov. Tehnologija modrotiskarstva, s katero so krasili tekstil, izvira z Daljnega vzhoda, od koder se je razširila v Evropo, prve tovrstne delavnice pa so se pri nas pojavile v prvi polovici 19. stoletja. Tržič je imel dve modrotiskarski delavnici, eno družina Peharc, druga, Pollakova, je delovala v t. i. Zgornji kajži, tam zdaj domuje Tržiški muzej, kjer je obiskovalcem na ogled film o tem zapletenem tiskarsko-barvarskem postopku.

Pravijo, da je receptura postopka še vedno skrivnost modrotiskarskih mojstrov. V Avstriji še vedno ohranjajo delavnice, kjer delajo po tem starem in zamudnem postopku. Tržič je v 19. stoletju slovel po modrotiskarskih izdelkih, ki so bili zlasti priljubljeni v Prešernovih časih. Menda je bilo vzorčasto modro blago pravi bum, ker je bilo pravzaprav prvo blago intenzivnejše barve, ki je bilo dostopno tudi kmetom oziroma revnejšim slojem. Na začetku je bilo namenjeno le za praznična oblačila, pozneje je prišlo v vsakdanjo rabo. Dotlej so prevladovale črna, siva in rjava barva; živahno tiskano blago v različnih vzorcih je bilo zelo obstojno in se ni tako hitro spralo. Indigo namreč velja za najobstojnejšo naravno barvo.


Vsekakor je modrotisk obveljal za posebnost tržiškega tekstilnega razvoja. Ko so leta 1844 v Ljubljani organizirali industrijsko razstavo, na kateri so prikazali tudi tržiške izdelke, si jo je prišel ogledat celo cesar. Modro potiskano blago iz tržiških delavnic je, zaradi odlične kakovosti in ugodne cene, slovelo po vsej monarhiji.

Konec 19. stoletja so zapleteno proizvodnjo tovrstnih izdelkov preselili v industrijske obrate in z novo mehanizirano tehnologijo je šla ročna izdelava v zgodovino.