V Triglavskem ledeniku našli sledi černobilske katastrofe (FOTO)
Pred našimi očmi zelo hitro izginjata oba slovenska ledenika, Triglavski in tisti pod Skuto nad Jezerskim. Oba sploh nista več prava ledenika, saj se ne premikata in nimata ledeniških razpok, ampak sta samo še žalostna preostanka. Triglavski je še konec 19. stoletja meril zavidljivih 40 hektarov, ob začetku znanstvenega proučevanja leta 1946 pa nekaj več kot 14, a zdaj je le še okrog pol hektara velika zaplata, torej 80-krat manjši kot pred 200 leti. Triglavski ledenik je manjši od nogometnega igrišča.
Od ledene dobe
Ob svetovnem dnevu voda so na Geografskem inštitutu Antona Melika (GIAM) ZRC SAZU ob zaključnem dogodku projekta Misija: Triglavski ledenik v Peking znova opozorili na hitro izginevanje obeh ledenikov in poudarili, da bo njuno izginotje vplivalo tudi na vire pitne vode v bližini. Ko ju ne bo, ne bo niti dragocene vode za oskrbovanje Triglavskega doma na Kredarici in Kranjske koče na Ledinah. Prav tako bo manj vodnat izvir Triglavske Bistrice, ki izvira pod Triglavsko severno steno v zatrepu Vrat.
Raziskovalci so predstavili tudi rezultate lanskih obsežnih preiskav, ko so se prvič dokopali do podatka o starosti Triglavskega ledenika. Z meritvami so ugotovili, da je prvi meter ledu star približno 70 let, na najgloblji vrtini – prišli so do globine 4,5 metra – pa led najbrž izvira iz sredine tako imenovane male ledene dobe, to je hladnejšega obdobja med sredino 15. in koncem 19. stoletja, in je torej star okoli 300 let. V proučevanih vzorcih iz prvega metra ledu so raziskovalci GIAM ZRC SAZU odkrili tudi radioaktivne elemente izpred 70 let, ki so posledica jedrskih poskusov v Tihem oceanu, prav tako so naleteli na nekoliko mlajšo, tako imenovano černobilsko plast ledu iz časa katastrofe v jedrski elektrarni Černobil aprila 1986.
Dolgoletni vodja proučevanja naših dveh ledenikov in vodja ekipe z GIAM ZRC SAZU mag. Miha Pavšek je omenil še drugo pomembno odkritje, in sicer iz raziskovanja podledeniških karbonatnih sedimentov. »Odkrili smo, da je bil led tukaj prisoten že v času zadnje ledene dobe, torej pred okrog 12.000 do 23.000 leti, in najverjetneje vztraja na tem mestu že vse od takrat,« je razložil Pavšek.
23.000 let že vztraja na tem mestu.
Le še 1,4 metra
Lanske meritve površine, debeline in prostornine Triglavskega ledenika so pokazale, da se je v primerjavi s prejšnjimi leti močno stanjšal in zmanjšal, saj meri le še 0,7 hektara, kar je skoraj štirikrat manj kot leta 2021, ko je meril 2,4 hektara. Njegova prostornina se je od leta 2013, ko so jo nazadnje natančno izmerili, skoraj trikrat zmanjšala in je le še 2500 kubičnih metrov. Povprečna debelina ledu, ki so jo lani prvič merili, je 1,4, največja pa 5,5 metra.
»K tako izrazitemu pomanjšanju je pripomogla neugodna kombinacija snežnih in temperaturnih razmer. Ledenik oziroma njegov ostanek obstaja samo še zato, ker imamo občasno nadpovprečno snežno sezono in vsaj takrat obilica snega prepreči hitro taljenje. Predvsem je problem, ker se talilna doba zaradi vedno višjih temperatur podaljšuje, redilna doba, to je obdobje, ko naj bi se ledenik debelil, pa je vedno krajša. Na začetku meritev leta 1955 je bila talilna doba dolga štiri mesece, redilna pa osem, zdaj smo že na polovici. Lanska talilna doba, trajala je šest mesecev, je bila najtoplejša po letu 1955, odkar so na voljo podatki meteorološke postaje na Kredarici.
Letel 100 metrov
Z ledenikom je povezana tudi zgodba o čudežnem preživetju smučarskega reprezentanta in poznejšega udeleženca olimpijskih iger v St. Moritzu, Jeseničana Toneta Pogačnika. Leta 1946, nekaj mesecev potem, ko je postal smučarski viceprvak na prvem povojnem državnem prvenstvu, je odšel na trening na Triglavski ledenik. Pri tem je v megli zgrešil smučino in poletel čez rob Severne stene, a je na srečo priletel v grapo z mehkim snegom v bližini Prevčevega izstopa Slovenske smeri. Čeprav je letel skoraj 100 metrov po zraku, jo je odnesel brez poškodb.
Prvih 12 mest z najvišjo temperaturo talilne dobe zasedajo izključno leta po 2000., podatki Arsa pa kažejo, da se je v zadnjih 70 letih povprečna temperatura meteorološkega poletja na Kredarici vsako desetletje dvignila za 0,4 stopinje. Zdaj je poleti že skoraj 2 stopinji topleje kot leta 1950. Najstrmejša rast je od druge polovice 80. let prejšnjega stoletja dalje. Če se bodo podobne snežne in temperaturne razmere v naslednjih letih ponavljale, bo ledenik izginil, z njim pa tudi voda, ki napaja dolinske izvire in bližnje planinske koče sredi poletja, kadar imamo opravka s sušo in vročino,« je še opozoril Pavšek.
Konec 19. stoletja je meril 40 hektarov, zdaj je manjši od nogometnega igrišča.
Poletno smučišče
O nekdanji velikosti ledenika pod našim očakom pričajo tudi zgodbe, kako so po njem smučali sredi poletja, pogosto kar v kratkih hlačah in celo kopalkah. Predvsem mojstranški smučarji so bili redni poletni obiskovalci ledenika. Med njimi je bil tudi legendarni alpinist Janez Dovžan, ki je v svojih gimnazijskih letih veliko turno smučal, poleti pa je imel smuči kar parkirane na Kredarici. »Preden sem začel resno plezati, sem čez poletje najraje smučal na ledeniku. Ob nedeljah sem še v temi s kolesom švignil v Vrata pa čez Prag ali po Slovenski smeri na ledenik, se pošteno nasmučal in še posončil, popoldne pa sem bil že doma na naši kmetiji. To je bilo proti koncu 60. let prejšnjega stoletja in ledenik je poleti segal prav do roba stene. Res, bliskovito ga je vrag vzel, ta naš ledenik,« nam je povedal Dovžan.
