V Sloveniji bogati turisti plačujejo lovcem tudi 10.000 evrov za odstrel medveda
Medtem ko minister Uroš Brežan pravi, da je odstrel nujen za preprečitev resne škode in zagotavljanja zdravja in varstva ljudi, pa so v nevladnih organizacijah Društvo za dobrobit živali AniMa, društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka ter Alpe Adria Green prepričani, da odločitev ministrstva o odstrelu medvedov predstavlja kršitev slovenske in evropske zakonodaje.
Predstavnica društva AniMa - Animals Matter Nevenka Lukić Rojšek, ki se ukvarja s problematiko medvedov in je bila tudi del delovne skupine pred leti, je prepričana, da gre pri odstrelu tudi za možnost zaslužka posameznikov preko t.i. »lovskega turizma«.
Ministrstvo z odločbo dovoljuje odvzem iz narave 230 rjavih medvedov. S tem želijo populacijo rjavega medveda v Sloveniji v naslednjih letih zmanjšati s trenutnih 1100 na 800. Prepričani ste, da je v ozadju tega lovski turizem in prodaja mesa, ne pa kritično zgoščevanje populacije.
Prepričani smo, da so na državni ravni predpisane visoke kvote odstrela zavarovanih živalskih vrst namenjene ustvarjanju ekonomske dejavnosti lovskega turizma in trgovanju z mesom medveda. Zavoda za gozdove Slovenije predstavlja lovski turizem in trgovanje z mesom medveda kot »dodatni zaslužek lovskim družinam«.
Medvedov kožuh je zaželena trofeja, njegove tace so draga delikatesa, medvedje meso je najdražja »divjačina«. Vsako leto v kvoto odstrela vštejejo do 80 odstotkov mladičev. V naravi vsaj 20 odstotkov mladičev ne preživi, s krmljenjem se nadzoruje, da mladiči preživijo, nato se jih odstreli za meso. Po mnenju ZGS in LZS je tako ravnanje, torej odstrel večinoma mladičev, bolj etično. Tako se iz populacije izločijo tudi najboljši geni vrste, saj lovci ne morejo vedeti, kateri od mladičev prenaša zdrave gene. Odrasle živali prodajo za trofeje.
Po čem sklepate, da je v Sloveniji večno več lovskega turizma?
Glede na to, da vsako predlagajo za odstrel in odstrelijo vedno večje število medvedov, medtem ko jih lovci nezmanjšano krmijo, sklepamo da je lovskega turizma na trofeje vedno več in da je dodaten zaslužek od prodaje trofej in mesa medveda odličen.
Spomnimo se, da je medved naše skupno bogastvo, ne domena lovskih družin in podjetij, ki trgujejo z divjačino in imajo sklenjene pogodbe z lovskimi družinami.
V Sloveniji turist ne potrebuje lovnega dovoljenja, ni treba da je lovec, da lahko lovi po naših gozdovih, samo plačati mora lovcu, da ga spremlja.
Po ceniku ZGS znaša cena odstrela medveda do 6.500 €, po ceniku lovskih družin pa tudi do 10.000 evrov. Informacij o tem, kdo in koliko zasluži z odstreli medvedov in prodajo mesa, ne vodijo niti na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, niti na Ministsrtvu za naravne vire in prostor. Zaslužek ostane lovskim družinam.
Se strinjate, da je treba vendarle zgoščevanje populacije nadzorovati?
Ministrstvo za naravne vire in prostor v izdanem dovoljenju za odstrel 235 medvedov pojasnjuje, da z izdajo dovoljenja sledi cilju preprečitve resne škode in zagotavljanju zdravja in varnosti ljudi, ki bo doseženo, ko se bo številčnost približala številki 800 medvedov. Svojih ciljev ne podkrepi z argumenti, ker le-ti ne obstajajo.
Predvidevanje MNVP, da bo skvotnim odstrelom konfliktov z medvedi manj, je sporno, saj je v nasprotju z načelom previdnosti. Prav tako je v popolnem nasprotju z evropsko zakonodajo o zaščitenih živalskih vrstah. MNVP v dovoljenju za odstrel 235 medvedov ni utemeljil, zakaj bo število 800 medvedov v Sloveniji pravo, prej pa je bilo tudi to »preveč«.
Nikakor se ne strinjamo, da je treba populacijo strogo zavarovane vrste nadzorovati s kvotnimi odstreli, medtem ko se ta ista vrsta krmi v namene, da bi se populacija povečala. Da je ukrep odstrela neučinkovit, dokler medvede krmijo, je povsem jasno, saj vsako leto predlagajo večje število medvedov za odstrel.
Cilj varovanja je prav to, da se vrsto zaščiti pred takšnimi vnaprej načrtovanimi kvotnimi odstreli. Zakon namreč dovoljuje odstrel konfliktnega osebka, torej tistega, ki povzroča škodo na primerno zaščitenem človekovem premoženju ali ogroža življenje človeka.
Kakšen način omejevanja številčnosti rjavih medvedov v Sloveniji predlagate v vašem društvu?
Povečevanje številčnosti medveda in zgoščevanje populacije je posledica krmljenja rjavega medveda, ker to neposredno vpliva na ugodnejše razmere za njegovo razmnoževanje. Glavni dejavnik številčnosti populacije je količina hrane in/ali plena, ki vpliva na rodnost in na preživetje. Ni dvoma o učinkih krmljenja na povečanje populacije medveda.
Predlagamo, da Ministrstvo za naravne vire in prostor, predvsem pa Zavod za gozdove, ki odstrele predlaga (pri zadnjem dovoljenju kar s telefonskim sklicem) izvajajta druge preventivne ukrepe za zaščito premoženja pred velikimi zvermi, kajti ob ustrezni in vzdrževani zaščiti je mogoče škode močno omejiti.
Na voljo imamo številne uspešne in učinkovite ukrepe za regulacijo, kot so: možnost intervencije, ozaveščanje, odškodninski sistem, električne ograje, uravnavanje krmljenja, v zadnjih letih pa tudi sofinanciranje zaščitnih ograj in ovčarskih psov, uvedba možnosti za plačilo dodatnega dela zaradi zaščitnih ukrepov, urejanje komunalnih odpadkov v naseljih na območju velikih zveri, ohranjanje plenske baze itd.
Navedene sofinancirane ukrepe uporablja zanemarljivo število živinorejcev. Prepočasno delovanje države in prepočasno izvajanje ukrepov (sofinanciranje ograj, učinkovit odškodninski sistem itd.) ne sme biti razlog za izvedbo ukrepa odstrela volkov in medvedov.
Predlagamo, da se ministri zavzamejo pridobitev polnega nadomestila kmetom in rejcem za zaščitne in preventivne ukrepe, ki ga omogoča Evropska komisija. Od vsake posamezne države članice EU je odvisno, kako bo izkoristila to možnost in se zavzela za polno 100 % nadomestilo rejcem, ki se ukvarjajo z živinorejo na področju velikih zveri, ter rejcem na območjih, kjer obstaja možnost pojava velikih zveri. Sredstva so na voljo prek Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in skladov državnih pomoči.
Namesto da neprestano govorijo o številkah medvedov, ki jih določajo na osnovi neke ekpertize, kjer se ponderirane škode primerjajo z neponderiranimi in je nikakor ne priznavamo kot podlago za izdajo dovoljenj za kvotni odstre menimo, da bi se morali bolj posvetiti dolgoročnim vprašanjem, kot so: Kako smo pripravljeni na življenje z medvedi? Koliko življenjskega prostora smo jim pripravljeni pustiti oz. odstopiti tako, da tam ne bi gradili hiš, naselij, širili kmetij in pašnikov, načrtovali prometne poti in industrijska območja? Koliko denarja smo pripravljeni odšteti za blaženje posledic vdiranja v njihov prostor? Najučinkovitejše reševanje konfliktov med človekom in medvedom oziroma bistveno boljša alternativa kot odstreli pa je, da se medvedom onemogoči dostop do visoko kalorične krmne hrane.
