RUDNIK

V Sitarjevcu s stropa visijo špageti (FOTO)

Rudnik je eden najbogatejših na svetu, v njem so našli kar 60 vrst mineralov.
Fotografija: Vodnica Mojca Hauptman
Odpri galerijo
Vodnica Mojca Hauptman

Ne, ne gre za velik premogovnik, iz katerega bi črpali stotisoče ton premoga. Gre za lokalni rudnik Sitarjevec v Litiji, kjer je narava v 300 milijonih letih z narivanjem plasti ustvarila žile kar 60 mineralov in rudnin. Tam so stoletja kopali svinčevo in živosrebrovo rudo, občasno tudi cink, železo in baker, v zadnjih desetletjih pred zaprtjem leta 1965 pa zlasti barit.

Prvi pisni vir o rudniku v Litiji predstavlja spomenik rudarskemu mojstru Christofu Brukherschmidu iz leta 1537. Omenja ga tudi Valvasor v svoji Slavi, a pravi, da je zapuščen. Spet so ga odprli sredi 19. stoletja in za potrebe taljenja rude v Litiji na levem bregu Save postavili talilnico.
Povojne raziskave so pokazale, da so rudna telesa preveč razmetana po polju, zato rudnika ni bilo mogoče posodobiti. Zdaj je namenjen turističnim ogledom. Na vhodu v 100 metrov dolg glavni rov nas je pričakala vodnica Mojca Hauptman. Malo smo bili začudeni, ko nam je razdelila sveže kombinezone, čelade in gumijaste škornje, nazadnje smo si nadeli alpinistični varovalni pas.
»Oh, ja, spustili se bomo po vpadniku 16 metrov globoko, kjer se bomo priklenili za jeklenico.«
Ogledali smo si ga v popolni opremi.
Ogledali smo si ga v popolni opremi.

Ne več kot meter širok glavni rov, pod nogami smo začutili ostanke hrastovih pragov, male železnice, po kateri so rudarji potiskali vagončke z rudo. Prijetno je zahladilo: »V rudniku je stalna temperatura 10 stopinj Celzija in stoodstotna vlaga.« Ob strani so podporni tramovi, na stropu prečke, da se ne bi hribina usula na nas. V votlini so razstavljena rudarska orodja.

Prišli smo do glavnega vpadnika, po katerem so se rudarji nekoč spustili, v dolžino je meril 250 metrov. Ko so 2018. sanirali rudnik in ga spremenili v muzej, so postavili lične lesene stopnice z varovalno jeklenico, kamor smo se pripeli. Udobno smo se spustili v globino in pristali na križišču rovov, ki so bili nizki, narejeni za pritlikavce, bolj za palčke iz Sneguljčice.
Čeprav so rovi zgledno osvetljeni in smo dodatno osvetljevali pot z naglavnimi svetilkami, je trajalo nekaj minut, da smo se navadili na temo. Človek pomisli na rudarje, kako so sklonjeni, brez čelad, s karbidarico v rokah dan za dnem hodili po rovih, prenašali s seboj težka orodja in vdihavali prah, ki se je širil, potem ko so minerji, šusmani so jim rekli, razstrelili žilo.
Bojka Drnovšek, hči zadnjega minerja in umetnika, ki je v pokoju iz mineralov klesal kipce.
Bojka Drnovšek, hči zadnjega minerja in umetnika, ki je v pokoju iz mineralov klesal kipce.

Bojka Drnovšek, hči zadnjega minerja Vladimirja Petjeta v Sitarjevcu, se spominja, kako je oče leta 1965 razstreljeval in miniral zadnje rove, ko so rudnik zapirali. »Oče je bil veseljak,« je dejala Bojka, medtem ko je iz cekarja na klop postavljala raznolike kipe, ki so delo očeta v pokoju. »Ampak ko je zvečer pomislil na službo, se mu je obraz zresnil. Bil je zelo odgovoren pri svojem delu.« O knapih slišimo, kako so radi popivali in veseljačili. A šusman ni mogel postati vsak. Potem ko je Vladimir navrtal luknjo in vanjo položil zadnji dinamit in zasul rov, je šel v zasluženi pokoj.

»Že takrat je bil bolan. Veste, iz tega rudnika ni nihče prišel zdrav. Silikoza se je počasi nabirala v pljučih, ni bilo nobene pomoči. To je rudarska bolezen, za katero ni bilo zdravila.« Zato so rudarji umirali mladi.
Rov se je ožil in s čeladami smo tu in tam že udarili v ostre konice na stropu, s katerega je kapljalo. Po svetlo rjavem blatu so tekli potočki čiste vode. Sitarjevsko blato vsebuje okro, s katero lahko barvamo in so jo menda uporabljali že pradavni jamski umetniki.


»Po starem rudarskem vedenju je tako: dokler tečejo po rovih potočki čiste vode, je vse v redu. Ko začne teči blatna voda, pomeni, da se je nekje nekaj streslo in sesulo,« je poudarila vodnica Hauptmanova.
Prišli smo do odkopnega mesta v rovu, kjer se je na steni prikazala prelepa žila svinčeve rude, barita, železove rude in drugih. Prava abstraktna slikarija. Poleg žil so v rudniku posebno zanimivi limonitni kapniki, ki zrastejo kar pet centimetrov na leto. Skoraj po štirih smo se splazili skozi nišo in po nekaj lesenih stopnicah vstopili v malo dvorano z jezercem, kjer so s stropa viseli rjavi železorudni kapniki, tanki kot špageti.
Sprehod po rudniku Sitarjevec traja poldrugo uro, ravno prav za sobotni izlet. A prej se je treba najaviti, saj je ogled mogoč le z vodnikom in v ustrezni opremi.
 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas