V AFRIKI

V Malaviju premika meje Dolenjka Jana

Objavljeno 17. november 2014 15.42 | Posodobljeno 17. november 2014 15.42 | Piše: Mark Vidrih
Zdajšnji premier Miro Cerar je bil ganjen, ko ga je humanitarna junakinja Jana Dular prosila za mentorstvo pri diplomi.
Jana z eno od svojih nadobudnic iz Malavija. Foto: Osebni arhiv

V Afriko je Jana Dular prvič prišla leta 2008 in se vanjo zaljubila že na začetku. Že štiri leta živi in dela v afriški državi Malavi, kjer je ustanovila humanitarno društvo za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Ambicije 28-letne Dolenjke so velike, saj želi s svojim izobraževalnim programom vplivati na malavijski šolski sistem, za katerega je najbrž odveč poudarjati, da je slab. Njeno osnovno vodilo: ljudje v Afriki, še posebno v jugozahodni, najbolj potrebujejo izobrazbo.

V Ugando ste prišli že leta 2008 kot študentka prava, saj so vas zanimale mednarodne posvojitve. Nameravali ste ostati dva meseca, ostali pa ste kar celo leto. Kako to?

Od mladih nog sem čutila, da moram Afriko spoznati z lastnim srcem. Ko sem prvič stopila v Ugando, sem začutila, da sem našla svoj smisel. Spregovoril je moj notranji glas. Nato me je najbolj presenetila pozitivna miselnost Afričanov. Kako vedno na še tako brezupne situacije gledajo s pozitivne strani. Ta dobra volja... Po naravi sem tudi sama optimist, in ko se znajdeš v okolju, kjer vsi ljudje okoli tebe gledajo na stvari tako kot ti, ti je še bolj prijetno. Ugotovila sem, da so se ljudje v Afriki naučili živeti z izzivi in so zadovoljni s tistim, kar imajo.

V enem letu ste se lotili več humanitarnih projektov v Ugandi in Tanzaniji...

Zaposlila sem se pri organizaciji Edirisa v Ugandi, ki jo je ustanovil Slovenec Miha Logar. Tam sem bila vodja osem mesecev, dobivala sem skromno plačo in se odločila, da bom z njo začela samostojno voditi projekte. Spoznala sem, da je v Afriki najbolj pomembno ljudem dati izobrazbo in jih učiti znanja ter veščin, ki jih potrebujejo za življenje.

Novembra 2009 ste se vrnili v Slovenijo, končali študij in diplomirali v pol leta, nato pa vas je že vleklo nazaj?

Pri vsakem od štirinajstih izpitov v četrtem letniku sem točno vedela, za koga se trudim. Trudim se zase pa tudi za moje afriške otroke, ki si zaslužijo podporo. Uspelo mi je zaradi podpore neke višje sile. Potrkala sem na vrata profesorjev, jim predstavila svojo zgodbo in vizijo. Vsi so se prilagodili in mi dali priložnost delati izpite v izrednih rokih. Tudi Miro Cerar, današnji premier, je začutil mojo zgodbo in rekel, da bo res ganjen, če je lahko moj mentor za diplomo. Vse se je izšlo, kot je treba.

Ste imeli doma podporo, ko ste povedali, da se selite v Malavi?

Najtežji trenutki za mojo družino so bili v prvem letu, ko sem bila v Afriki. Nekako sem jih prisilila, da so me, čeprav s težkim srcem, izpustili iz gnezda. Dosegla sem, da so mi zaupali, da so moderni mediji, kot sta telefon in skype, dovolj močni, da se lahko še vedno, kljub 10.000 kilometrom zračne razdalje, vselej pogovarjamo.

Zakaj ravno Malavi?

Ko sem bila v Ugandi, sem spoznala Bernardo Nemec, ki je prav tako delala v organizaciji Edirisa. Omenila mi je, da se bo preselila v Malavi in delala z otroki s posebnimi potrebami. Takrat sem rekla, joj, zakaj bi vsaka zase na svojem kraju nekaj drgnili, dajva se združiti, bova močnejši. In Together we are stronger (skupaj smo močnejši) je tudi vodilo društva zdaj.

Ustanoviti humanitarno organizacijo v Malaviju najbrž ni mačji kašelj?

Ko sem prišla v Malavi in ko sva se z Bernardo odločili, da bova ustanovili društvo, sem se začela spopadati s tegobami in mukami birokracije v tretjem svetu. In to je bilo najtežje. Če želiš, da papir pride naprej v mesecu ali dveh, in ne v letu ali dveh, moraš nekoga podkupiti.??al je tako tudi v Malaviju. Potem so tu še nezaupljivi vaščani s predsodki o belcih, ki jih je bilo treba prepričati, da bo izobraževalni center v njihovi vasi pridobitev zanje.

Kakšna je vizija društva ELA?

Ideja društva ELA (Education, Literacy, Art oziroma Izobrazba, pismenost, umetnost) je pomagati otrokom s posebnimi potrebami, bolj natančno tistim, ki obiskujejo brezplačne javne šole in imajo učne težave, in jim omogočiti izdelati razred. Mi jim ponudimo vsakodnevno učno pomoč, tako da njihovi pomanjkljivi izobrazbi nekaj dodamo. Naša vizija je, da bi se ta program umestil v njihov javni šolski sistem in postal nekakšen support system...

... podporni sistem?

Ja, kot nekakšen podporni program njihovemu obstoječemu kurikulumu. Zdaj delamo za to, da bi malavijsko šolsko ministrstvo podprlo naš projekt. Čas je, da se Malavi začne zavedati, da ni sprejemljivo, če 50 ali 60 odstotkov otrok ne izdela razreda. Tukaj nastopimo mi.

Je napredek že opazen?

Kar se tiče države Malavi, še ne. Projekt, ki smo ga začeli, na papirju obstaja od leta 2012, v realnosti pa od julija 2013, tako da je zdaj minilo šele dobro leto, odkar je projekt prisoten v dveh osnovnih šolah. V prvem letu je šlo skozi naš program 50 otrok z učnimi težavami, od teh jih je 40 prišlo v drugi razred.

Ampak to je najbrž napredek.

Je, je. Ampak pred nami je še dolga pot, da se pri državi kaj premakne. Seveda to ne pomeni, da ne bomo vztrajali.

Zdaj med počitnicami vsak dan predavate in pridobivate sredstva za društvo tu v Sloveniji. Kakšni so odzivi?

Vedno pravim, da je celotna zgodba ELA možna samo zaradi Slovencev. Voditi humanitarno organizacijo v tretjem svetu ni mačji kašelj. Ko pridem predavat, so odzivi fenomenalni. V treh letih sem predavala na več kot osemdesetih šolah in moram reči, da ni bilo niti enega negativnega odziva. To pomeni, da se pri projektih, ki jih ustvarjamo, čuti srčnost.

Kje je zdaj torej vaš dom?

Doma sem v Jurki vasi pri Novem mestu. Dom je, kjer je moja družina. Čeprav sem se fizično odselila, družine nisem nikdar zapustila. Delamo vse mogoče stvari, da smo povezani. Dom bo vedno ostala Slovenija, tu ni dvoma!
 

Deli s prijatelji