V lesu je našel mir za dušo

Na vhodu nas pozdravi psica Lola, prijazna čuvajka, hip za njo se pozdravimo, s koronakepico, z Bojanom Ajdiškom. Še hip za tem smo že na poti v delavnico, Lola počaka pred vrati, Bojan pa nas odpelje v svoj svet. »Na vsakem koncu imam kak košček lesa. Sicer pa delam na treh koncih, tri male prostore imam, kjer ustvarjam,« začne Bojan, ki živi v vasi Lukovek, nekaj kilometrov iz Trebnjega. Sprva je delal strehe, imel je svojo obrt, danes je zaposlen v podjetju, kjer dela s stružnico. Tako za dušo pa je našel svoj mir v lesu.

»Sprva sem veliko risal, pomagalo mi je. Trdim in vem, da mora vsak od nas imeti neki ventil, da se malce odklopi in gre v svoj svet, kjer lahko realizira svoje ideje. Jaz sem to našel v slikarstvu, zdaj v lesu. Vmes se je nabralo okoli hiše kar nekaj lesa, pa nisem vedel, kaj z njim. Pa je padla ideja, zakaj ne bi naredil klopi,« navrže Bojan, vse skupaj je še danes v funkciji pred hišo. Njegov sin je mehatronik (skrbnik procesnih naprav), dal pa je idejo, da bi doma imela CNC-mašino in kaj naredila. »Kupila sva napol narejen CNC-stroj, ga uredila in prilagodila, da je funkcionalen,« pove Bojan. V teh dneh si s strojem ne morem pomagati. »Prah je prišel v procesor, čakamo dele pri računalniku,« pojasni v eni od treh delavnic, kjer ustvarja. Kaj v resnici dela?

»Ko dobim uporaben kos lesa, si zamislim sliko, jo narišem, dam to v program, potem pa s pomočjo CNC-stroja izrezkam. A to je šele začetek, sledita še brušenje, lakiranje,« nadaljuje Bojan. »Zadnji dve leti sem povsem noter padel,« v svojem slogu pove naš gostitelj. »Saj nekega zaslužka ravno ni. So pa ti stroji in moje delo tista osnova, da lahko naredim darila za svoje najbližje. V minulih letih, pa še nekaj jih bo, imamo precej okroglih obletnic. Če kupiš darilo, je to en navaden kič. Lahko pa darilo, tako unikatno in posebej za to osebo, naredim sam. Kar nekaj takih daril in presenečenj mi je že uspelo! Začelo se je s sestro in hišno številko, za strica, ki je imel 60 let, sem naredil tolkalo,« z veliko iskro v očeh in navdušenjem pove Bojan.
 

Unikatno

Lani je bila velik hit njegova igra križci in krožci. »Idejo sem videl na spletu, potem sem jo prilagodil. Sprva sem imel idejo, da bi dobil nekaj večfunkcionalnega. Spodaj bi bila igra križci in krožci, zgoraj pa solnica – s poprom, soljo in zobotrebci, vse to pa bi našlo mesto na mizi v stanovanju. A je ostalo le pri igri, ki pa je bila lani velik hit pri poslovnih darilih,« prizna Bojan.

»Sem tak, da ne delam izdelkov za masovno proizvodnjo. Vsak moj izdelek je unikat. Tudi igra križci in krožci, dva si nista enaka. Osnova je že v kosu lesa, ki ga primem v roke. Ob tem vse zbrusim na roke, zato je v vsak izdelek vloženega ogromno dela,« pojasni Bojan svojo filozofijo.

Kakšen les uporablja, nas zanima.


»Ko sem izdeloval darilo za prijatelja, sem segel po hruškovem lesu. Na koncu sem opazil, da sta se les in barva pujsa ujela idealno. Saj po navadi je tako, da ne veš, kako bo, dokler vsega ne sestaviš. Sicer pa velja pravilo, da mora biti les trd. Zato so primerni hrast, hruška, oreh, jesen, tamle imam tudi akacijo,« navrže Bojan, ki opozori, da se les ne sme cefrati, zato smreka ne pride v poštev. »Sem samouk,« poudari Bojan, ki pazi, da uporablja do okolja in narave prijazne materiale, zato za premaz izbere laneno olje.
 

20 evrov na dan

S pomočjo nizke napetosti in visoke amperaže se s posebnim kemičnim procesom loteva tudi žganja v les. »Tudi tu so bile napake,« smeje pove, a da vedeti, da napreduje, da se uči na svojih zmotah. Letošnje leto je tudi za Bojana posebno. A si tega ne žene k srcu. Skromen in miren je. Že lep čas deluje in posluje s svojim hobijem prek osebnega dopolnilnega dela. »Pri meni je tako: ko pridem domov, mi ni treba za vsako ceno v delavnico. Če mi paše, grem, sicer ne. Verjamem pa, da če bodo razmere boljše, lahko vsak dan zaslužim po 20 evrov,« se tudi Bojan nadeja, da bi primaknil še kak evro v družinski proračun.


S svojo voljo, vztrajnostjo je dokazal, da zmore marsikaj. Tudi to mu bo uspelo. Če pa kdaj česa ne ve, se zapelje do Ponikev, kjer živi že upokojeni mizar Tafernejev ata, ki Bojanu z veseljem pomaga.