KRANJ – Kmalu bo minilo pet let, odkar je kranjsko zavetišče za brezdomce odprlo svoja vrata. Rumena stavba na Sejmišču 4 je v petih letih dala streho nad glavo okoli 100 ljudem s socialnega roba. V zavetišču, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Kranj, je 24 postelj.
Trenutno so skoraj vse zasedene. Čeprav je zavetišče za brezdomce, kakršno ima gorenjska metropola, za marsikoga (od)rešilna bilka, pa bi morali v Kranju narediti še korak naprej, opozarja vodja zavetišča Romina Purič: »Naše zavetišče lahko ponudi streho nad glavo le nekaterim skupinam ljudi. K nam pridejo po večini moški, stari okoli 50 let, ki jim je življenje pogosto zaznamoval alkohol, bolezen ali kaj tretjega. Treba je začeti razmišljati o tem, kako zagotoviti streho nad glavo tudi drugim skupinam, družinam z otroki, ki so ostale brez stanovanj, ali upokojencem, ki s skromno pokojnino ne zmorejo več plačevati najemnine.«
Drugi izbruh tuberkuloze
Debelo kožo in dober želodec morajo imeti zaposleni v kranjskem zavetišču, saj utegnejo na poti do pisarne naleteti na marsikaj. Je pač tako, da se med tistimi, ki živijo na Sejmišču 4, najde tudi kakšen, ki ne poskrbi niti za osnovno higieno, a bolj kot vonjave (in izločki) vseh vrst zaposlene v zavetišču moti papirnata vojna. »Ko uporabnikom urejamo obvezno zdravstveno zavarovanje, naletimo na kup težav. V teh dneh se že drugič soočamo z izbruhom tuberkuloze. Uporabniki so pregledani, akutnih primerov ni in ni možnosti okužbe. Vsi ti birokratski postopki, ki so bili potrebni, da smo uporabnike spravili do zdravnika, so nam vzeli precej časa. Pojavile so se tudi garje in znova je bilo treba opraviti kup telefonskih klicev, da smo uporabniku zagotovili ustrezno nego,« Puričeva opiše zapleteno birokratsko mrežo, v katero so se zaradi bolezni, za katere se zdi, kot da bi jih vzeli iz nekega drugega časa, ujeli delavci kranjskega zavetišča.
Ni skrivnost, da se bo tisti, ki enkrat prespi na postelji živo rumene hiše, težko vrnil v življenje, kakršno je imel pred vstopom v zavetišče. »Vrnitev od tod je težka. Tisti, ki so šli, si velikokrat najdejo slabšo namestitev, kot so jo imeli v zavetišču. Mnogo tistih, ki so se odločili oditi, se je vrnilo. Uporabnike je težko motivirati, poleg tega pa je možnosti za zaposlitev malo. Pa tudi – to večinoma niso ljudje, ki bi zmogli običajen delovni tempo. Treba bi bilo poskrbeti za socialno podjetništvo,« razmišlja vodja zavetišča. Njena misel tukaj znova trešči ob – mnogokrat nepremostljiv – birokratski zid: »Zakonodaja je žal tako toga, da možnosti za začetek socialnega podjetništva pravzaprav ni.«
Tu sem svoboden
In kako življenje za zidovi Sejmišča 4 vidijo stanovalci? Med tistimi, ki spijo v zavetišču, je zadnje leto tudi Marjan Poljšak. Star je 55 let, doma iz Ljubljane, pred prihodom v zavetišče je živel v Kranju in okolici: »Ostal sem brez stanovanja, nimam premoženja. V sobi nas je šest. Na takšno življenje sem se brez težav navadil. Saj sem bil v internatu in vojski. Tu je podobno.« Štiri leta starejši Zvonko Jermol, ki je pred komaj dvema mesecema vstopil v zavetišče, doda: »Ogledal sem si podobno ustanovo na drugem koncu Slovenije, a se mi je tam zdelo, kot da bi vstopil v zapor, tega pa nočem. Tu sem svoboden, za hrano je poskrbljeno. Moraš se držati urnika, a to ni tako težko. Stanovalci se razumemo, in to šteje.« Ali tukaj, na robu starega dela Kranja, sploh kaj pogreša? Sogovorniku se v očeh zariše iskrica, ko razgrne utrinek iz prejšnjega življenja: »Gmajno. Kjer sem prej živel, je bila gmajna čisto blizu. Pa ravno zdaj, ko je menda veliko gob ...«
250 evrov in en cent na mesec
Bivanje v kranjskem zavetišču za brezdomce, ki ga s sredstvi podpirata tako ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot kranjska občina, ni brezplačno. »Mesečna cena za namestitev in tri obroke vsak dan je 250 evrov in en cent, kar pomeni, da je bivanje v našem zavetišču med najdražjimi v Sloveniji. A treba je poudariti, da prebivalci kranjske občine, in teh je v zavetišču največ, za bivanje odštejejo 70 odstotkov denarne socialne pomoči, preostanek pa krije občinski proračun,« pojasni vodja zavetišča Romina Purič.
Razdelilnica ni običajna menza
V isti stavbi kot zavetišče je tudi kranjska razdelilnica hrane. V njej topel obrok vsak dan dobi 85 ljudi. Tudi sem največkrat pridejo moški, stari okoli 50 let, ki imajo težave z zdravjem, alkoholom ali čim tretjim. »A treba bi bilo poskrbeti tudi za to, da bi imele možnost brezplačnih toplih obrokov tudi družine, ki so se znašle na socialnem dnu. V takšni razdelilnici, kakršna je naša, otrokom nikakor ne moremo streči, saj to ni običajna menza. Uporabniki znajo biti agresivni, zadrogirani, alkoholizirani itd., in to vsekakor ni prostor, v katerem bi lahko obedovali otroci,« pravi vodja razdelilnice Božo Bajt. Da bi vsaj malce omilili stisko tistim, ki so se znašli na meji preživetja, so tam že namestili hladilnike. Radi bi jih napolnili z (mlečnimi in podobnimi) izdelki, ki so se na policah trgovskih centrov znašli tik pred rokom uporabe, in jih nato razdelili družinam in upokojencem z nizkimi prejemki. »A odziv trgovcev je žal boren, zato so hladilniki večino časa prazni. Upam, da bo kmalu bolje,« je optimističen vodja razdelilnice.
