V Jadran vdira vse več tropskih rib

V prestižni reviji Global Change Biology so nedavno objavili raziskavo, ki temelji na pričevanju več kot 500 ribičev iz devetih sredozemskih držav. Iz nje je razvidno, da se Sredozemsko morje zelo hitro spreminja zaradi čedalje večjega učinka globalnega segrevanja (tropikalizacija) in prodora invazivnih vrst. Poleg podnebnih sprememb na izrazito prerazporeditev vrst vpliva tudi človeška dejavnost. Nekateri vplivi so že vidni v sredozemskih obrežnih predelih, upoštevaje tudi morska zavarovana območja. Temu novemu problemu poskušajo posamezne države kljubovati in ohranjati naravne ekosisteme in ekosistemske storitve, ki jih ponujajo.

Nekaj o ribah

Čeprav gre za pojav na širokem območju, ki ga je težko spremljati s tradicionalnimi metodami in razpoložljivimi sredstvi, je raziskovalcem z analizo znanja ribičev iz različnih sredozemskih držav uspelo rekonstruirati nedavne spremembe v razširjenosti 75 vrst rib. Za države ob Jadranskem morju so seveda najpomembnejši primeri nekaterih domorodnih sredozemskih vrst, kot so skakavka (Pomatomus saltatrix), vrsta morske ščuke (Sphyraena viridensis), morska papiga (Sparisoma cretense) in pavji knez (Thalassoma pavo), ki so izkoristile ugodne podnebne spremembe in razširile svoje območje razširjenosti proti severu vse do Istre, v nekaterih primerih pa tudi v slovenski del Jadrana oziroma še naprej v italijanski Beneški in Tržaški zaliv. Poleg tega se v Sredozemskem morju pojavljajo nekatere tropske ribe, kot so vrsti morskih kuncev (Siganus luridus in Siganus rivulatus), napihovalka (Lagocephalus sceleratus) in plamenka (Pterois miles), ki so prešle Sueški kanal in povzročajo resne ekološke in socio-ekonomske težave v novem okolju.



Ta spoznanja temeljijo na podlagi sodelovanja 22 sredozemskih raziskovalnih skupin, med katerimi so bili tudi sodelavci Morske biološke postaje Piran pri Nacionalnem inštitutu za biologijo. Podatke o ribjih vrstah so zbirali pri ribičih iz Albanije, Črne gore, Tunizije, Grčije, Cipra, Libanona, Turčije, Slovenije in Italije (žal brez Hrvaške). Njihovo lokalno ekološko poznavanje (local ecological knowledge) je zdaj ohranjeno v enotni podatkovni bazi, temelji pa na opazovanju in znanju poznavalcev med ribiči, ki so vsak dan v stiku z naravo in njenimi prebivalci.

Čeprav so ta opažanja izjemnega pomena pri pripravi ukrepov za preprečitev slabšanja neželenega stanja, ki lahko vodi v izrinjanje posameznih ribjih vrst, v skrajnem primeru pa celo v izginotje, so mnogi prepričani, da se prodora posameznih najbolj invazivnih vrst rib ne da več ustaviti. Za ribe v slovenskem morju je trenutno največja potencialna nevarnost skakavka (Pomatomus saltator), riba, ki je na Hrvaškem v zadnjih letih močno zdesetkala populacijo cipljev in drugih rib v zalivih (denimo Neretvanskem). Da je vse množičnejša, so najlepši dokaz letošnji posnetki iz Tarskega zaliva, kjer so jih ribiči z mrežami izlovili poldrugo tono.

Pravijo jim kar morske piranhe

Hrvati jim pravijo kar morske piranhe, saj v nasprotju z drugimi roparicami ne nehajo napadati rib, ko se jih nasitijo, temveč jim z ostrimi zobmi odgriznejo repe in jih tako prepuščajo počasnemu umiranju. Ribiči pravijo, da med skupinskim lovom preprosto ponorijo. Ker imajo skakavke okusno meso, pa jih ribiči kljub ostrim zobem zelo radi lovijo. Te borbene ribe lahko dosežejo tudi do 14 kilogramov teže, vendar je večina ujetih težkih od enega do štirih ali petih kilogramov. Redno jih dobivajo v Opatijskem zalivu, posamične ulove pa naši ribiči redno beležijo tudi v slovenskem morju, kjer je dolgo veljala za zelo redkega naključnega gosta. Leta 2001 je en primerek za zbirko podaril Valter Žiža iz piranskega akvarija, ZZRS pa je skakavko prvič zabeležil 19. decembra 2003 med zimskim ribolovom na ciplje in spremljajoče ribe v portoroškem ribolovnem rezervatu. Ribiči so skakavko začeli navajati v iztovoru leta 2009 in od takrat je stalnica v teh podatkih.

Če bi se število skakavk pri nas močno povečalo, pa njihovega izlova z mrežami ne bi mogli izvesti tako uspešno kot v precej ožjem Tarskem zalivu, saj je naš Portoroški bistveno širši. Športni ribiči bi jih sicer lahko le omejili, saj še ni sprejet nov predpis, ki bi jim tako na Hrvaškem kot pri nas omogočal lov v neomejenih količinah in ne le petih kilogramov plus ene kapitalne.