V deželi bakreno rdečega lüka (FOTO)
Za prebivalce Dravskega in Ptujskega polja so obhodi kurentov in korantov nekaj mističnega, obredje, ki ga ohranjajo iz roda v rod. Podobno ne dovolijo, da bi šli v pozabo znanje in običaji v povezavi s pridelovanjem lüka, posebne sorte rdeče čebule, saj jih ta povezuje, zaradi njega se družijo in ne živijo eden mimo drugega.
Središče lükarije ali lükove dežele je Dornava, najstarejša in hkrati največja vas na Ptujskem polju, kjer so nekoč lük ali lükec, kot v teh krajih pravijo čebuli, pridelovali na skoraj vsaki kmetiji. Čeprav se je po šestdesetih letih prejšnjega stoletja število pridelovalcev precej zmanjšalo, jih je nekaj še ostalo in vsako leto pridelajo več deset ton dornavskega in ptujskega lüka. Pridelovalcem je celo uspelo doseči, da je na ravni Evropske unije ptujski lük postal prva slovenska zelenjava z zaščiteno geografsko označbo.
Prav pridelava te zelenjave in želja, da bi se znanje in običaji, povezani z njegovo pridelavo, ohranili, sta Dornavčane spodbudili k ustanovitvi Turistično-etnografskega društva Lükari, ki ima sedež na Čüšekovi domačiji sredi Dornave.
Ko po lepem drevoredu pridemo v vas, najprej zagledamo mogočni baročni Dvorec Dornava z velikim parkom, ki se mu zdaj, potem ko je bil dolga leta zaprt, vendarle obeta obsežna prenova, nedaleč od njega pa stoji Čüšekova domačija.
Še pred približno dvajsetimi leti je bila ta za Ptujsko polje značilna kmetija v zelo slabem stanju, zdaj pa je povsem obnovljena. Ob njej na lesenih brajdah raste vinska trta, pred hišo je urejen vrt, za njo stoji čebelnjak, v njeni notranjosti pa sta muzej in prostor za shranjevanje semena. Za obnovo kmetije je poskrbela Občina Dornava in jo predala v upravljanje prej omenjenemu turistično-etnografskemu društvu.
To zdaj skrbi, da kmetija ni le muzej, ampak hiša raznovrstnega dogajanja. Na svoji njivi člani pridelujejo svoj lük na način, kot je za tiste konce običajen že domala 300 let, vse odkar so po ljudskem izročilu to rdečo sočno in zmerno ostro čebulo v te kraje prinesli Turki.
Za dober pridelek potrebna tri leta
Med ogledom Čüšekove domačije izvemo številne podrobnosti o pridelavi lüka od zgovorne Marije Belšak, dolgoletne članice in do nedavnega predsednice društva Lükari. Za pridelavo so potrebna kar tri leta, kar je ena od glavnih posebnosti, prav tako, da vse delo od sajenja do pobiranja pridelka poteka ročno. Prvo leto vzgojijo seme, v drugem letu zraste lükec in šele tretje leto iz njega lük. Prodnate njive, kjer ga pridelujejo, pripravijo jeseni, že marca, če je vreme primerno, sadijo lükec, da se dobro zakorenini, ročno pa ga pobirajo konec poletja.
Prav lepa ves je Dornova, vsak tja do Groca jo pozna, to lük smo vozili, za krajcare doli, po dornovski šegi lük, lük.
Kot pripoveduje Belšakova, se iz roda v rod prenaša izročilo, da ga je treba saditi tako, kot peljejo trije konji – dva lükeca vzporedno, enega pa spredaj. Ohranila pa se je tudi navada, da pridejo moški ženskam, ki sadijo, skrivaj za hrbet in jih prekucnejo na gredo, saj naj bi kot pribito držalo, da večji ko je ob padcu odtis na zemlji, debelejši je jeseni pridelek.
Dornavčani so do pred približno 70 leti čebulo prodajali vse od Ptuja do Maribora in Dravograda, na Hrvaško, Madžarsko in v Avstrijo nekako do Gradca. Ko so ga ženske šle prodajat, so temu rekle, da gredo na tržo. Čebulo so največkrat ponujale od hiše do hiše in temu so rekle, da gredo hasirat (iz nemške besede hausieren). Potem ko je bilo to po drugi svetovni vojni prepovedano, so čebulo prodajali le še na tržnicah.
Tradicija spletanja v vence je del kulturne dediščine in tudi to se v Dornavi trudijo ohraniti za prihodnje generacije.
O življenju dornavskih lükaric in o tem, kako pomemben je bil zaslužek od čebule zlasti za male kmete, veliko izvemo iz romana Lükarji Antona Ingoliča. O tem, kako so čebulo gojili, prodajali in z njo služili, govori tudi lükarska himna. Takole se glasi ena od njenih kitic: »Prav lepa ves je Dornova, vsak tja do Groca jo pozna, to lük smo vozili, za krajcare doli, po dornovski šegi lük, lük.«
Ohranjanje tradicije
Preden so šle na tržo, so ženske pridelek z rženo slamo spletle v krence (vence), saj je bilo za lepo spleten krenec mogoče dobiti več kot za posamezne čebule in ga tudi lažje prodati. Najbolj cenjeni so bili in so še dandanes krenci z 12 kosi.
Kot pove Marija Belšak, takšni krenci ponazarjajo 12 mesecev oziroma 12 apostolov. Tradicija spletanja v vence je del kulturne dediščine in tudi to se v Dornavi trudijo ohraniti za prihodnje generacije, ne nazadnje tako, da spletanje prikazujejo otrokom po vrtcih in šolah, pa seveda tudi na tradicionalnem Lükarskem prazniku.
Na Lükarski praznik se pravzaprav na Čüšekovi domačiji pripravljajo vse leto, prvič so ga v Dornavi organizirali leta 1992 in od takrat vsako leto konec avgusta, z izjemo zadnjih dveh let, ko je prireditev preprečila pandemija korone. V društvu se nanjo pripravljajo tudi letos, saj je to priložnost, da prodajo društveni pridelek lüka, ki pomeni enega od virov za njegovo delovanje, predvsem pa priložnost, da pridelava lüka ne bi šla v pozabo.
Če koga pot zanese v Dornavo, si Čüšekovo domačijo lahko ogleda le od zunaj, za najavljene skupine pa odprejo vrata na stežaj, jim pokažejo muzejsko sobo, zavrtijo zanimiv film o pridelavi lüka ter življenju lükarjev nekoč in danes, pripravijo pa tudi malico. Za skupine v program vključijo ogled – za javnost sicer zaprtega – Dvorca Dornava in s freskami okrašene slavnostne dvorane v njem.
