NAJSTAREJŠE RAZGLEDNICE

V 100 letih petkrat uničen

Objavljeno 16. september 2020 12.29 | Posodobljeno 16. september 2020 12.29 | Piše: Boris Dolničar

Požar, vojna in potresi so prizadeli Bovec, vendar so vedno zmogli obnoviti kraj, ki ga predstavljamo v seriji najstarejših razglednic na Slovenskem.

Bovške znamenitosti na razglednici s konca 19. stoletja  FOTO: Boris Dolničar
Majhno naselje pod južnim pobočjem Rombona (2208 m), ki se prvič omenja leta 1174, od 1951. pa je mesto, leži na najvišji soški terasi, ob severnem robu Bovške kotline. To razen Rombona obdajajo še Polovnik na jugu, na vzhodu Javoršček, na severovzhodu Svinjak in na severozahodu visokogorsko kraško Kaninsko pogorje, do katerega so leta 1973 potegnili krožno kabinsko žičnico. Med Javorščkom in Svinjakom v kotlino priteče reka Soča, med Rombonom in Svinjakom pa reka Koritnica, ki se združita pri Vodenci. Poleg tega zaselka kraj sestavljajo še zaselki Ravna, Ravni Laz, Zavrzelno, deli mesta Dvor, Brdo, Kot, Klanc, Mala vas ter apartmajsko naselje Kaninska vas. Zidane stavbe bovškega tipa so nove, ker je del naselja leta 1903 uničil požar, v času soške fronte med prvo svetovno vojno je bilo skoraj povsem porušeno, pozneje pa so ga prizadejali tudi trije močnejši potresi (1976, 1998, 2004). Vendar je po obnovi ohranilo dobršen del prvotne podobe.

V bovškem hotelu Pošta je leta 1882 prespal sam cesar.

image
Desno nad mestom je pobočje Rombona, v ozadju pa Kaninsko pogorje.  FOTO: Boris Dolničar
Na razgledniški panoramski risbi s konca 19. stoletja izstopa župnijska cerkev sv. Urha sredi starega trškega jedra Bovca. Prvotno cerkev, ki se v buli papeža Celestina III. prvič omenja leta 1192, so 1720. najprej prezidali v baročnem in 1860. v neoromanskem slogu. Stoji na visokem platoju, do katerega vodi mogočno stopnišče, vrh katerega so ob 800-letnici osrednje bovške cerkve leta 1992 posadili lipe. V notranjosti prezbiterija je čudovit oltar, ki je izdelan iz domačega rombonskega rdečkastega kamna in je najvišji na Primorskem. Nad vhodnim portalom so tri niše, v glavni stoji kip sv. Urha, v stranskih pa kipa sv. Petra in sv. Pavla.

Fabianijev park

Zgornja leva risba prikazuje osrednji bovški trg, ki mu domačini še vedno pravijo kar plac, dasiravno se zdaj imenuje Trg golobarskih žrtev. Na njej je upodobljen hotel Pošta, ki so ga, kot pravi 77-letni upokojeni strojni tehnik Danilo Flajs, zgradili že pred letom 1850, v njem pa je delovala tudi prva stalna pošta. »V Bovec so namreč od nekdaj prihajali ljudje z različnih koncev Evrope, ki so tukaj iskali možnost za zaslužek, nosili vojaško ali kako drugo uniformo, preživljali oddih ali samo potovali skozenj bodisi proti Predelu in Trbižu bodisi proti Gorici in Trstu. Ko se je cesar Franc Jožef I. septembra leta 1882 na poti v Trst ustavil v Bovcu, je prespal prav v hotelu Pošta. Hkrati pa je odprl prenovljeno trdnjavo Kluže, na kar spominja iz kamnov narejen napis F. J.I. v brežini ob cesti. Leta 1888 so Bovčani ob praznovanju štiridesetletnice njegove vladavine ob koritu za napajanje živine na placu posadili lipo. Ta je preživela uničujoč požar in opustošenje v prvi svetovni vojni, nakar so jo fašisti 1927. posekali, po potresu leta 1976 pa so jo znova zasadili.«

image
Dober poznavalec Bovca Danilo Flajs. FOTO: Boris Dolničar
Po požaru leta 1903 je hotel kupil podjetni Matija Jonko, ki je 1880. prišel v Bovec kot orožnik, a kmalu odprl trgovino in nato še gostilno, več let pa je bil tudi župan. Med prvo svetovno vojno je bil hotel Pošta močno poškodovan, zato so ga kmalu po njej porušili. Na njegovem mestu je bil v okviru dolgoročnega načrta povojne obnove iz leta 1922, ki ga je izdelal arhitekt in urbanist Maks Fabiani, urejen park z velikim ovalnim betonskim ribnikom in kamnitim podstavkom za zastavo. A lepo oblikovan park, v katerem so se bohotile elegantne akacije, se je po drugi svetovni vojni moral umakniti gradnji prvega hotela Alp, kar po besedah Bovčana Flajsa domačini še danes obžalujejo.

Prvo planinsko kočo na Kaninskih podih pod Krliščem (Caninhütte) je leta 1895 na nadmorski višini 1811 metrov postavila Jadranska podružnica Nemško-avstrijskega planinskega društva iz Gorice. Po prvi svetovni vojni, med katero je bila precej poškodovana, jo je prevzelo Italijansko planinsko društvo iz Trsta, ki jo je 1922. popravilo ter 1936. povečalo in prenovilo. Po drugi svetovni vojni so jo v zelo slabem stanju prevzeli bovški planinci, jo temeljito obnovili in odprli leta 1952 ter poimenovali po tigrovcu Ferdu Kravanji - Petru Skalarju iz Čezsoče. A koča je na novo leto 1972 pogorela, nakar so se odločili, da bodo nov planinski dom postavili na razglednem mestu v zgornjem delu Kaninskih podov pod Konjcem na nadmorski višini 2260 metrov. Zaradi pomanjkanja denarja so ga gradili deset let in odprli 2. oktobra 1983, ob 90-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Na temeljih stare koče zdaj stoji kontejner Gorske reševalne zveze Slovenije.

image
Slap Boka je poleti precej skromnejši kot v pozni pomladi.  FOTO: Boris Dolničar
Najvišji slap v Sloveniji

Če se iz Bovca zapeljemo proti Žagi, bomo po približno petih kilometrih prišli do mostu čez razsežno prodišče potoka Boke, od koder bomo v skalovju nad magistralno cesto zagledali široko vodno pahljačo, ki pada v dno soteske. Voda slapa Boka prihaja na dan kot kraški izvir na višini 725 metrov, zatem kakih dvajset metrov teče po skalnati polici, nakar se čez mogočen dolomitni prag prelije 106 metrov globoko v trikoten tolmun, iz katerega naredi še en, 30-metrski skok in nadaljuje pot proti Soči, v katero se izlije slab kilometer niže. Slap Boka spada med najznamenitejše naravne spomenike Posočja in Bovškega, ki je še posebno slikovit v pozni pomladi, ko se zaradi taljenja debelih snežnih plasti v Kaninskem pogorju v globino prevali tudi do sto ton vode v sekundi. Zato ne preseneča, da se je najvišji in najbolj vodnat slap v Sloveniji znašel tudi na najstarejši bovški razglednici.




Deli s prijatelji