PETICIJA

Upor Podgrajčanov: nočemo prašičje farme

Objavljeno 03. maj 2012 16.52 | Posodobljeno 02. maj 2012 20.41 | Piše: Oste Bakal

Krajani Podgrada so podpisali peticijo proti oživitvi prašičereje.

GORNJA RADGONA – V Podgradu, le streljaj od Gornje Radgone proti Mariboru, je še konec leta 2009 domovala druga največja prašičja farma v Pomurju. In ker je takratna lastnica, Pomurka mesna industrija oz. primorski MIP, zabredla v težave in nato v stečaj, je enako usodo dočakala tudi farma. Čeprav je to razžalostilo nekaj deset zaposlenih, ki so končali na cesti, je propad razveselil pravzaprav vse prebivalce Podgrada in tudi sosednjih krajev, celo na drugi strani reke Mure, v Avstriji, saj so se, če ne drugega, rešili smradu, ki je prihajal iz hlevov ter iz tako imenovanih lagun, kamor so odvažali odpadne snovi. Tudi vodstvo občine Gornja Radgona si je oddahnilo, saj se jim je ponudila naravna rešitev t. i. ekološke bombe. Zato so, tako občina Gornja Radgona kot sosedje z druge strani Mure, iz avstrijskega Bad Radkersburga, začeli aktivnosti, po katerih naj bi zadnji prašič farmo zapustil decembra 2009. Večina odgovornih se je strinjala, da bo najboljša sprememba namembnosti in s tem tudi dejavnosti. Govorilo se je o razvoju turizma, športno-rekreacijskih terenih, stanovanjski gradnji ipd., a je ostalo predvsem pri besedah, saj ni bilo resnega investitorja, ki bi propadle objekte farme in tamkajšnje zemljišče odkupil od stečajnega upravitelja.

Spet prašiči

In ko je natanko dve leti pozneje, decembra 2011, na dražbi za 500.000 evrov vse skupaj kupila družba Kmetijstvo Črnci, je bilo jasno, da Podgrajčane znova čakajo prašiči in z njimi domnevno tudi smrad. Toda krajani, ki so končno pošteno zadihali, pod nobenim pogojem ne želijo, da bi v njihovi bližini spet proizvajali zrezke in pečenke. Peticijo proti temu je podpisalo vseh 118 polnoletnih prebivalcev Podgrada, njihov »župan«, natančneje predstavnik v Svetu KS Gornja Radgona Jože Ješovnik, pa je odločen in trdi, da se bodo z vsemi sredstvi borili za tisto, kar si želijo in kar jim pripada – torej za človeka dostojen zrak. Podpira jih tudi radgonski župan Anton Kampuš, ki se sicer zaveda potrebe po razvoju, toda na prvem mestu so ljudje. Ob tem trdi, da je »občinski svet sprejel razvojni program za območje razseljene farme, kjer so v ospredju druge dejavnosti, kot so šport, turizem, stanovanja. Tam je prašičereja ugasnila po naravni poti in nesmiselno bi jo bilo oživljati ter slabšati kakovost življenja tamkajšnjih ljudi, in ne samo njih. Krajani so proti in jaz jih moram podpirati. Torej smo odločno proti in ne vidim nobenih možnosti, da bi investitor dobil ustrezno dovoljenje za prašičerejo. Če prepričajo krajane, se lahko pogajamo, saj ne smemo prezreti, da so v Podgradu vodna črpališča, iz katerih se oskrbuje na tisoče ljudi. Zato so v vsakem primeru potrebne sanacije objektov, lagune, celotnega kanalizacijskega sistema ipd.« Ob tem posebno poudarja: »Vse je odvisno od krajanov Podgrada.«

Turizem in gobe

Ti pa so enotni. »Preveč smo trpeli zaradi smradu in onesnaženja. Pripravili smo dokument s podpisi vseh Podgrajčanov, da se tukaj resnično ne sme več zgoditi farma. Tako smo sprejeli sklep: 'Krajani Podgrada s podpisi zahtevamo, da se na prostoru farme Podgrad opusti program prašičereje in tudi lagune. Ta prostor naj bo za turistične namene, športne dejavnosti ali individualne gradnje. Živimo ob meji z Avstrijo in ni primerno, da bi imeli tu prašičjo farmo. Čeprav smo imeli Podgrajčani pomisleke, nam je tudi župan Anton Kampuš zagotovil, da nam bo stal ob strani. Kljub temu se bojimo, da se najde kdo, ki bi začel polniti farmo kar na črno,'« trdi Jože Ješovnik v imenu sokrajanov, ki investitorju predlagajo, naj se ukvarja s katero drugo dejavnostjo, kot je gojitev gob ali kaj podobnega.

Povsem drugače meni direktor Kmetijstva Črnci Danilo Rihtarič, ki verjame, da se bo s krajani dogovoril in da bodo 1. oktobra letos v podgrajske hleve pripeljali prvih 750 plemenskih svinj. »Na sestanku s krajani nisem ugotovil, da so tako odločno proti. Razložil sem jim, da to ne bo več prašičereja kot nekoč in da ne bodo ogroženi. To je malo plemenskih svinj, kot denimo na malo večji kmetiji, kakršnih je v okolici veliko in nikogar ne motijo. Na leto bi na svet prinesle okrog 15.000 tekačev, ki bi jih po dveh mesecih, torej ko bodo tehtali okrog 25 kilogramov, razselili na kmetije, torej tam ne bo več bekonov. To pa je toliko tekačev, kot jih je doslej iz Nemčije in Avstrije za potrebe tukajšnjih kmetov uvažala KZ Radgona. Ne glede na vse si želimo dobrega sodelovanja in korektnih odnosov s krajani, a mi pač moramo delati za razvoj. Vsi hlevi v Podgradu imajo uporabno dovoljenje, do 1. oktobra bomo v celoti sanirali električno napeljavo in bomo začeli rejo.«

Zagotovil je še, da spornih lagun ne bodo več uporabljali, ker bodo gnojnico zbirali v rezervoarje in jo podobno kot preostale kmetije jeseni odpeljali na približno 750 hektarjev njivskih površin, ki jih obdelujejo v sklopu svojih drugih dejavnosti.

»To bodo minimalne količine gnojnice za takšne površine,« trdi Rihtarič in dodaja: »Če pride investitor, ki želi drugo dejavnost, smo pripravljeni vse prodati. Toda naši lastniki se ne bi strinjali s prodajo po ceni, za katero smo objekte kupili, temveč bo to ekonomska cena, ki ni nizka, saj gre za okrog devet hektarjev stavbenega zemljišča. Če pa investitorja ne bo, gremo svojo pot, saj smo prepričani, da je boljše, da so v hlevih prašiči, kot da objekti samevajo in propadajo. V notranjosti je prava katastrofa, razdejanje... In kakšno bi šele bilo, če bi tako stalo še mesec ali leto.«

Legalna gradnja

Čeprav so krajani in občina odločni, se lahko zgodi, da bodo tam znova redili pujse. Strokovnjaki se namreč strinjajo, da občina lahko spremeni prostorske načrte in na območju farme in njenih lagun za gnojnico predvidi katero drugo dejavnost, a to menda ne more biti zadržek, ker sprememba namembnosti ne more vplivati na obstoječe objekte, za katere so izdana vsa ustrezna dovoljenja in soglasja. Podobno pravijo na Upravni enoti Gornja Radgona, kjer je načelnik Marjan Potisk poudaril, da je bila farma v Podgradu zgrajena legalno in da ima ustrezno dokumentacijo, zato bo v njej mogoče nadaljevati proizvodnjo. Če bi občina vztrajala pri prepovedi te dejavnosti v skladu s spremenjenimi prostorskimi načrti, bi morala lastniku farme izplačati odškodnino.
Kampuš je kljub temu še vedno prepričan, da se bodo s spremembo prostorskih načrtov med mirovanjem farme v Podgradu za vedno rešili prašičev in smradu ter da prašičereja ali podobna dejavnost na tem območju ne bo več mogoča. Občina načrtuje turistično dejavnost za Podgrad v skladu z idejnimi zasnovami za ureditev območja ob Muri, ki so jih s sosednjo avstrijsko Radgono oblikovali v sklopu evropsko financiranega projekta skupnega razvoja mest.

Niso čistili gnojnice

Prašičjo farmo so v Podgradu zgradili leta 1963. Sprva je imela zmogljivosti 20.000 prašičev na leto, v začetku 80. let so jo razširili na 38.000. V najboljših časih je bilo na njej zaposlenih 60 ljudi. Farma je bila okoljsko sporna, saj ni nikoli imela učinkovitega sistema čiščenja gnojnice. V začetku 90. let prejšnjega stoletja so jo hoteli razseliti na več manjših farm, toda to ni bilo nikoli končano in vse do stečajnega postopka pred dvema letoma je ostalo na farmi več kot 10.000 živali.





Deli s prijatelji