ODDAHNILI SO SI
Tudi bralci Novic pomagali zgraditi dom (FOTO)
Petčlanska družina Jurše si je po požaru oddahnila. Praznike bodo pričakali v novi hiši.
Odpri galerijo
Kivi s Petro in Nikom ter Majda in Vlado Jurše so veseli, da so še pred prazniki v novi hiši. FOTO: MOJCA MAROT
»Noč je bila mirna, spanec pa globok, prav nič se mi ni sanjalo. Verjetno tudi zato, ker smo bili vsi preveč utrujeni. V zadnjih dneh smo namreč trdo delali, ko smo se pripravljali na otvoritev. Spodobi se seveda, da smo se vsem, ki so nam tako in drugače pomagali do nove strehe nad glavo, zahvalili in se vsaj malo oddolžili za vso pomoč. In veseli smo bili vseh, ki so prišli pogledat, kaj vse nam je uspelo narediti, tudi z njihovo pomočjo. In s pomočjo številnih dobrih ljudi, tudi vaših bralcev, ki so prispevali v Krambergerjev sklad,« je po prvi prespani noči v novi hiši, v noči na nedeljo, ki je bila tudi prva adventna nedelja, dejala Majda Jurše iz Polžanske Gorce v občini Šmarje pri Jelšah.
In prav to, da so prvič prespali v hiši v noči na prvo adventno nedeljo, je imelo poseben čar. Prvič pa so prespali v hiši vsi, kar prej sploh ni bilo mogoče, saj je bila prejšnja hiška tako majhna, da sta imela spalnico v njej le Majda in njen mož Vlado, medtem ko so se njun sin Kivi z izvoljenko Petro ter komaj dvomesečnim Nikom vsak večer odpeljali v njihovo »gorco«, kjer so lahko prespali.
In se vsako jutro vračali domov, kjer so skupaj preživljali dneve. Po novem so torej skupaj dan in noč, česar sta še posebno vesela Majda in Vlado, ki jima je vnuk Nik v veliko veselje.
Krajše slovesnosti ob odprtju se je udeležil tudi domači župnik, ki je novo hišo Juršetovih blagoslovil, in seveda vsi upajo, da se kaj takšnega, kot jih je doletelo januarja letos, ne bo ponovilo nikoli več.
Tudi lani so Juršetovi, nič hudega sluteč, mirno preživeli praznični december in si nazdravili ob vstopu v novo leto. Sredi januarja, bilo je v noči na 17., je Majdo sredi noči zbudil dim, ko je slišala prasketanje, je bil ogenj že tako razvit, da ji je komaj še uspelo iz sna prebuditi moža, da sta se rešila pred zublji. Iz hiše sta stekla le s tistim, kar sta na hitro dala nase, še pošteno obuti se nista utegnila. Vse drugo, tudi Vladova zdravila, sta morala prepustiti usodi.
Kot nam je pred dvema mesecema, ko smo obiskali Juršetove in je vse kazalo, da bo hiša nared še letos, dejala Majda, se ji je še večkrat sanjalo, da okoli nje vse gori. Tlačila jo je mora, a je hvaležna, da sta se z Vladom rešila in sta ostala živa. Posebno težko je bilo namreč zbuditi njega, saj je po tabletah, ki jih mora jemati zaradi močne sladkorne bolezni, zaradi katere so mu že večkrat nameravali odrezati nogo, res trdno spal.
Gasilci so se z zublji borili po najboljših močeh, a ker je bila hiška večinoma lesena, se kaj dosti ni dalo storiti.
»Vse je šlo, kar smo imeli,« je bila obupana Majda, ki jo mnogi poznajo tudi kot prostovoljko in podjetnico, ki se ukvarja s proizvodnjo živil, primernih za bolnike s celiakijo.
Ker je objekt, v katerem je imela Majda proizvodno dejavnost, postal začasen dom Juršetovih po požaru, so imeli tako rekoč dvojno škodo, tudi poslovno, saj je morala Majda svoje delo za bolnike s celiakijo pustiti ob strani. A zdaj bo, pravi, vse lažje. »Samo da je hiša gotova. Ampak res gotova, s centralno kurjavo in fasado,« je vesela Majda, medtem ko se njenemu Vladu ob spominih na dni po požaru še vedno orosijo oči. A se ne sramuje. In tudi bolezni nekako kljubuje, saj mu je za zdaj, tudi ob skrbi njegove Majde, uspelo obdržati obe nogi.
Juršetovi pa so na odprtju na široko odprli vrata svojega doma s pohištvom, ki so jim ga prav tako podarili dobri ljudje. »Niti enega kosa nismo kupili, le za belo tehniko smo morali poskrbeti. A čeprav ni nobena stvar nova, je vse, kar so nam ljudje dali, zares lepo ohranjeno in se vse tudi lepo sveti. Skratka, res smo presrečni in vsem, ki so nam kar koli podarili, se res še enkrat iz srca zahvaljujemo,« strne misli Majda Jurše, ki je še bolj vesela tudi zato, ker so si njeni ta mladi svoj prostor uredili v mansardnem delu hiše, ki ga prej sploh ni bilo.
Optimizma pa Juršetovim, na srečo, ni nikoli manjkalo. »S Krambergerjevim skladom se je nabralo več kot 20.000 evrov donacij, pomagali so nam tudi občina, krajevna skupnost in seveda Karitas ter Rdeči križ, ki je iz zbranih donacij plačeval račune za material in storitve.« Juršetovim seveda želimo v novi hiši veliko topline in lepih trenutkov tudi mi.
Ogenj pogoltnil vse, tudi zdravila
In prav to, da so prvič prespali v hiši v noči na prvo adventno nedeljo, je imelo poseben čar. Prvič pa so prespali v hiši vsi, kar prej sploh ni bilo mogoče, saj je bila prejšnja hiška tako majhna, da sta imela spalnico v njej le Majda in njen mož Vlado, medtem ko so se njun sin Kivi z izvoljenko Petro ter komaj dvomesečnim Nikom vsak večer odpeljali v njihovo »gorco«, kjer so lahko prespali.
In se vsako jutro vračali domov, kjer so skupaj preživljali dneve. Po novem so torej skupaj dan in noč, česar sta še posebno vesela Majda in Vlado, ki jima je vnuk Nik v veliko veselje.
Krajše slovesnosti ob odprtju se je udeležil tudi domači župnik, ki je novo hišo Juršetovih blagoslovil, in seveda vsi upajo, da se kaj takšnega, kot jih je doletelo januarja letos, ne bo ponovilo nikoli več.
Gasilci so bili januarja nemočni, skoraj v celoti lesena hiša Juršetovih je gorela kot bakla. FOTO: PGD Šmarje pri Jelšah
Tudi lani so Juršetovi, nič hudega sluteč, mirno preživeli praznični december in si nazdravili ob vstopu v novo leto. Sredi januarja, bilo je v noči na 17., je Majdo sredi noči zbudil dim, ko je slišala prasketanje, je bil ogenj že tako razvit, da ji je komaj še uspelo iz sna prebuditi moža, da sta se rešila pred zublji. Iz hiše sta stekla le s tistim, kar sta na hitro dala nase, še pošteno obuti se nista utegnila. Vse drugo, tudi Vladova zdravila, sta morala prepustiti usodi.
Kot nam je pred dvema mesecema, ko smo obiskali Juršetove in je vse kazalo, da bo hiša nared še letos, dejala Majda, se ji je še večkrat sanjalo, da okoli nje vse gori. Tlačila jo je mora, a je hvaležna, da sta se z Vladom rešila in sta ostala živa. Posebno težko je bilo namreč zbuditi njega, saj je po tabletah, ki jih mora jemati zaradi močne sladkorne bolezni, zaradi katere so mu že večkrat nameravali odrezati nogo, res trdno spal.
Gasilci so se z zublji borili po najboljših močeh, a ker je bila hiška večinoma lesena, se kaj dosti ni dalo storiti.
»Vse je šlo, kar smo imeli,« je bila obupana Majda, ki jo mnogi poznajo tudi kot prostovoljko in podjetnico, ki se ukvarja s proizvodnjo živil, primernih za bolnike s celiakijo.
Spodobi se, da smo se zahvalili vsem, ki so nam tako in drugače pomagali do nove strehe nad glavo.
Ker je objekt, v katerem je imela Majda proizvodno dejavnost, postal začasen dom Juršetovih po požaru, so imeli tako rekoč dvojno škodo, tudi poslovno, saj je morala Majda svoje delo za bolnike s celiakijo pustiti ob strani. A zdaj bo, pravi, vse lažje. »Samo da je hiša gotova. Ampak res gotova, s centralno kurjavo in fasado,« je vesela Majda, medtem ko se njenemu Vladu ob spominih na dni po požaru še vedno orosijo oči. A se ne sramuje. In tudi bolezni nekako kljubuje, saj mu je za zdaj, tudi ob skrbi njegove Majde, uspelo obdržati obe nogi.
Juršetovi pa so na odprtju na široko odprli vrata svojega doma s pohištvom, ki so jim ga prav tako podarili dobri ljudje. »Niti enega kosa nismo kupili, le za belo tehniko smo morali poskrbeti. A čeprav ni nobena stvar nova, je vse, kar so nam ljudje dali, zares lepo ohranjeno in se vse tudi lepo sveti. Skratka, res smo presrečni in vsem, ki so nam kar koli podarili, se res še enkrat iz srca zahvaljujemo,« strne misli Majda Jurše, ki je še bolj vesela tudi zato, ker so si njeni ta mladi svoj prostor uredili v mansardnem delu hiše, ki ga prej sploh ni bilo.
V noči na 17. januar je Majdo zbudil dim, slišala je prasketanje, požar je bil že zelo razvit.
Optimizma pa Juršetovim, na srečo, ni nikoli manjkalo. »S Krambergerjevim skladom se je nabralo več kot 20.000 evrov donacij, pomagali so nam tudi občina, krajevna skupnost in seveda Karitas ter Rdeči križ, ki je iz zbranih donacij plačeval račune za material in storitve.« Juršetovim seveda želimo v novi hiši veliko topline in lepih trenutkov tudi mi.
