PRILJUBLJENA POSTOJANKA

Trojanski krof, seveda, toda ne samo on

Objavljeno 15. september 2013 14.52 | Posodobljeno 15. september 2013 14.54 | Piše: Drago Medved

Slovita prelomnica med vzhodom in zahodom Slovenije ne stoji več ob glavni prometni žili, toda Trojane so še vedno izjemno priljubljena postojanka.

Idiličen sprehod do cerkvice sv. Fortunata. Foto: Drago Medved

TROJANE – Menda ni Slovenca, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju peljal mimo Trojan. In nešteto je tistih, ki se ustavijo, da bi kupili krofe za seboj ali pa celo pojedli ocvrtega piščanca ali vampe po tržaško. Tudi zdaj, ko avtocesta poteka dobesedno pod kultnim gostiščem. Sicer je manj avtobusov, pa zato več osebnih avtov in motornih koles. Vzamejo si več časa v gostilni, manj je hitenja in vrsta za krofe je znosna.

Zato je seveda tudi čas, da se na Trojane, to prelomnico med vzhodom in zahodom Slovenije, ne le geografsko, temveč tudi prelomnico v značajskih potezah Slovencev, odpravimo na izlet in si ta kraj ter njegovo izjemno slikovito okolico pobližje ogledamo in tudi okusimo. Ne bom opisoval tega, kako pridete na Trojane, temveč zgolj to, česar ne vidite več, in tisto, kar lahko vidite, vendar vas je treba na to opozoriti.

Bogata zgodovina

Slišal sem že razlage, da se Trojane imenujejo po rimskem cesarju Trajanu, toda to ni res. Ime je v pozni antiki zapisano kot Atrans in se je sčasoma razvilo v današnje Trojáne. Antično ime Atrans etimološko ni pojasnjeno. V starih listinah je ime kraja leta 1229 zapisano in latere ville Troye. V antiki je tod potekala rimska cesta, ki je povezovala Italijo s Panonijo. Na Trojanah so Rimljani postavili poštno postajo Atrans in vojaško postojanko ob meji rimske države z obmejno provinco Norik v 2. stoletju. Postojanko je oklepal obrambni zid, ki je potekal ob zdajšnjih zaselkih V Zideh in Podzidu. Na rimsko naselje, ki ga je verjetno zrušil Atila, spominjajo arheološke najdbe. Slovenska naselbina se prvič omenja leta 1228. V obdobju Napoleonove Ilirije je bil tu glavni carinski urad. Razdejano rimsko cesto, ki ni ubirala zdajšnje trase, temveč se je spustila čez Zaplanino in Presedlje po pobočjih Čemšeniške planine v Tabor v Savinjski dolini, so v 17. stol. popravili, ker sta se razvila trgovina in promet med Kranjsko in Štajersko. Okoli leta 1720 so trasirali novo cesto Dunaj–Trst po trasi prek Trojan, kakršno poznamo danes. Valvasor piše, da je pri vasi Zide stalo nekdanje mesto Metulum. Dokaz za to naj bi bili številni kovanci iz medenine, bakra, srebra, elektruma in zlata ter ostanki obzidij in spomeniki.

Je pa zagotovo stal na Trojanah kamniti slavolok, ki so ga leta 1742 postavili kranjski deželni stanovi v čast Ferdinanda, sina Marije Terezije, in Marije Ane, ki sta potovala skozi Trojane na neko kronanje v Italijo. Slavolok je dopuščal 3,5 m širine pod lokom, notranja višina je bila 6,4 m, zunanja pa 9,6 m. Nekdanji posestnik in poštar Konšek je leta 1928 pripovedoval Rajku Vrečerju, ki opisuje slavolok v svoji knjigi Savinjska dolina, da je že 80 let od tega, odkar je začel slavolok propadati in ga je neki posestnik za 150 goldinarjev odstranil.

Skozi Trojane je tedaj vozil avtobus dvakrat na dan

Zaradi prometne ceste strateškega pomena je tudi gostilna na Trojanah lepo cvetela in podjetni gostilničar Konšek je vse skupaj kmalu razvil v prijetno gostišče in vabil turiste na oddih na Trojane. Kmalu je posedoval lep penzion, ki v prospektu iz leta 1939 ponuja 20 sob z udobnimi posteljami, kopalnico in vodovodom, angleškim straniščem, elektriko in s signalnimi napravami. Ponujal je tudi telefon, klavir, radio, biljard, namizni tenis, kegljišče, garažo, bencinsko črpalko, lastni avto, odprte in zaprte verande ter brezplačen dovoz do kopališča Medijske toplice v bližnjih Izlakah. Za zajtrk je bila kava, čaj, limonada, čokolada ali mleko z maslom, medom ali marmelado. Že tedaj so ponujali tudi dietično hrano. Skozi Trojane je tedaj vozil avtobus dvakrat na dan.

Danes se lahko odpravite po cesti skozi kraj v smeri Zasavja ali Šentgotarda in kmalu na desno zavijete v dolino v zaselek Zidi ter si ogledate lično cerkvico sv. Mohorja in Fortunata z lepimi srednjeveškimi freskami. V Šentgotardu si lahko ogledate veliko župnijsko cerkev sv. Gotarda, v okolici pa je veliko zanimivih poti po gozdu. Nedaleč stran so Izlake, od koder lahko zavijete na desno in pridete do Vač, lahko pa nadaljujete pot kar po stari cesti proti Vranskemu in na desni strani ceste pozdravite star mejnik med deželo Kranjsko in Štajersko.





Deli s prijatelji