SPOMIN
Trileten iz Beograda peš prišel v Ribnico
Družina Debeljak je tudi v Beogradu ostala zvesta deželi suhe robe. O tem so odprli razstavo Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja.
Odpri galerijo
Ivan Debeljak še nadaljuje obrt v svoji delavnici.
BEOGRAD – Septembra je minilo 100 let, odkar se je Edvard Cvar, Slovenec iz Ribnice, po vrnitvi z ruske fronte naselil v Beogradu in tam nadaljeval izdelavo sit in lesnih izdelkov iz materiala, prinesenega iz Slovenije. Ker ni imel svojih otrok, je za vajenca vzel sorodnika, še ne polnoletnega Ivana Debeljaka. Obrt se od takrat na enak način, v isti delavnici in z istim orodjem nadaljuje po zaslugi sorodnika Edvarda Cvara in obrtniškega naslednika, Ivana Debeljaka mlajšega.
Časi se spreminjajo, nove tehnologije so nadomestile stare, pa tudi potrebe in način življenja so drugačni. Obrti tako preti nevarnost popolnega izginotja. Kako je družina Debeljak šla po poti svojega sorodnika na sotočju Save in Donave in hkrati ves čas ostala zvesta deželi suhe robe, priča razstava z naslovom Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu, ki so jo pred dnevi odprli v Manakovi hiši, prestižni stavbi tamkajšnjega etnografskega muzeja, namenjeni predstavitvi obrti. Beograjski muzej je pripravil publikacijo in razstavo, Muzej Ribnica in Rokodelski center pa publikacijo in razstavo o krošnjarstvu ter razstavo o Rokodelskem centru. Vzrok vsemu je Ivan Debeljak, ki je s svojo zgodbo zagotovo največji suhorobarski ambasador današnjega časa zunaj meja domovine.
Na svoje večdesetletno poslanstvo mojstra te obrti je kakopak ponosen. »Čeprav so me starši, mama je doma iz Slatnika na Ribniškem, hiša je pri Pintarjevih, oče pa z Velike Slevice pri Velikih Laščah, v zibelko položili v Beogradu leta 1942, sem se v ribniško dolino vedno rad vračal. Prvič s stricem, očetovim bratom, ob koncu druge svetovne vojne leta 1945. Imel sem le tri leta in pol, ko sva po poldrugem mesecu, si mislite, peš prišla v Slatnik. Stric je bil hudo ranjen na sremski fronti, bil je skoraj brez polovice telesa, a je zmogel pot. Leta 1947 sem se vrnil v Beograd in tam seveda tudi s sestro in bratoma ter družinama ostal.« Debeljak odstira svoj življenjepis v izvirni ribniški govorici, s katero je kot zdomar, delavnico ima še danes v bližini Plečnikove cerkve v Beogradu, nagovarjal ljudi po Srbiji.
»Takšni dogodki še bolj pomagajo poglabljati in ohranjati prijateljstvo med dvema narodoma,« je v nagovoru dejal predsednik državnega zbora Dejan Židan, ki se je z osebjem slovenskega veleposlaništva in predstavnikom urada za Slovence po svetu ter delegacijo srbske vlade poklonil Debeljaku.
»Lahko rečem, da smo Ribničani, bilo nas je sedem v uradni delegaciji in nekaj Debeljakovih sorodnikov, tukaj pustili svoje srce,« je po nagovoru in predstavitvi razstave – del te sta bila tudi daleč naokoli znan izdelovalec posod, pintar Franc Jaklič in krošnjar Urban (Franc Mihelič), dejala direktorica Muzeja Ribnica Polona Rigler Grm.
Spomnila je, da se je raziskovanje Debeljakove zapuščine začelo leta 2011, leta 2013 so prav tako v Beogradu odprli razstavo o ribniškem krošnjarstvu z naslovom Križem svajt so se podal pa suojo ruobo od patenta leta 1492 do danes ter pripravili zgodbo o nastanku in obstoju delavnice Sita in Rešeta mojstra Ivana Debeljaka ter o tem posneli celo dokumentarni film.
»Z vstopom v društvo Sava, ki v Beogradu in okolici združuje tukaj živeče Slovence, sem pravzaprav še bolj navezal stike z matično domovino in poglobil prijateljstva še iz časa študija na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Z občutkom in užitkom sem pripravil tudi dokumentarni film o Debeljakovih sitih, ki je, lahko rečem, zlata vreden zapis o pomembnem delu rokodelske dediščine dveh narodov,« je na svoj prispevek ponosen avtor filma Dragomir Zupanc, dolgoletni režiser televizije Beograd.
Ob odprtju razstave, ki je pritegnila veliko pozornost tam živečih Slovencev in gostov, je ekumenski pevski zbor, njegov član je tudi Ivanov sin Ivan mlajši, pevec beograjske opere, zapel Ribničana Urbana in še nekaj slovenskih pesmi.
»Kaj naj rečem. Ribničani smo znova pokazali, da ne poznamo potovalnih in trgovskih meja. Pri tem nas povezujejo naše korenine, v tem primeru so to Debeljakovi. Ne le njih, tudi člane društva Sava sem povabil, da obiščejo Ribnico, kjer bomo prav tako čudoviti gostitelji, kot so bili tudi oni,« je obljubil ribniški župan Samo Pogorelec.
Predsednik društva Sava Saša Verbič se je zahvalil direktorici Muzeja Ribnica Poloni Grm Rigler.
Časi se spreminjajo, nove tehnologije so nadomestile stare, pa tudi potrebe in način življenja so drugačni. Obrti tako preti nevarnost popolnega izginotja. Kako je družina Debeljak šla po poti svojega sorodnika na sotočju Save in Donave in hkrati ves čas ostala zvesta deželi suhe robe, priča razstava z naslovom Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu, ki so jo pred dnevi odprli v Manakovi hiši, prestižni stavbi tamkajšnjega etnografskega muzeja, namenjeni predstavitvi obrti. Beograjski muzej je pripravil publikacijo in razstavo, Muzej Ribnica in Rokodelski center pa publikacijo in razstavo o krošnjarstvu ter razstavo o Rokodelskem centru. Vzrok vsemu je Ivan Debeljak, ki je s svojo zgodbo zagotovo največji suhorobarski ambasador današnjega časa zunaj meja domovine.
Dejan Židan, Samo Pogorelec in Polona Grm Rigler v družbi najbolj znanega ribniškega krošnjarja
Na svoje večdesetletno poslanstvo mojstra te obrti je kakopak ponosen. »Čeprav so me starši, mama je doma iz Slatnika na Ribniškem, hiša je pri Pintarjevih, oče pa z Velike Slevice pri Velikih Laščah, v zibelko položili v Beogradu leta 1942, sem se v ribniško dolino vedno rad vračal. Prvič s stricem, očetovim bratom, ob koncu druge svetovne vojne leta 1945. Imel sem le tri leta in pol, ko sva po poldrugem mesecu, si mislite, peš prišla v Slatnik. Stric je bil hudo ranjen na sremski fronti, bil je skoraj brez polovice telesa, a je zmogel pot. Leta 1947 sem se vrnil v Beograd in tam seveda tudi s sestro in bratoma ter družinama ostal.« Debeljak odstira svoj življenjepis v izvirni ribniški govorici, s katero je kot zdomar, delavnico ima še danes v bližini Plečnikove cerkve v Beogradu, nagovarjal ljudi po Srbiji.
V Beogradu pustili srce
»Takšni dogodki še bolj pomagajo poglabljati in ohranjati prijateljstvo med dvema narodoma,« je v nagovoru dejal predsednik državnega zbora Dejan Židan, ki se je z osebjem slovenskega veleposlaništva in predstavnikom urada za Slovence po svetu ter delegacijo srbske vlade poklonil Debeljaku.
»Lahko rečem, da smo Ribničani, bilo nas je sedem v uradni delegaciji in nekaj Debeljakovih sorodnikov, tukaj pustili svoje srce,« je po nagovoru in predstavitvi razstave – del te sta bila tudi daleč naokoli znan izdelovalec posod, pintar Franc Jaklič in krošnjar Urban (Franc Mihelič), dejala direktorica Muzeja Ribnica Polona Rigler Grm.
Na odprtje beograjske razstave je prišel tudi Ribničan Urban – Franc Mihelič. FOTOGRAFIJE: MILAN GLAVONJIĆ
Spomnila je, da se je raziskovanje Debeljakove zapuščine začelo leta 2011, leta 2013 so prav tako v Beogradu odprli razstavo o ribniškem krošnjarstvu z naslovom Križem svajt so se podal pa suojo ruobo od patenta leta 1492 do danes ter pripravili zgodbo o nastanku in obstoju delavnice Sita in Rešeta mojstra Ivana Debeljaka ter o tem posneli celo dokumentarni film.
»Z vstopom v društvo Sava, ki v Beogradu in okolici združuje tukaj živeče Slovence, sem pravzaprav še bolj navezal stike z matično domovino in poglobil prijateljstva še iz časa študija na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Z občutkom in užitkom sem pripravil tudi dokumentarni film o Debeljakovih sitih, ki je, lahko rečem, zlata vreden zapis o pomembnem delu rokodelske dediščine dveh narodov,« je na svoj prispevek ponosen avtor filma Dragomir Zupanc, dolgoletni režiser televizije Beograd.
Film o Debeljakovih sitih je zlata vreden zapis o pomembnem delu rokodelske dediščine dveh narodov.
Ob odprtju razstave, ki je pritegnila veliko pozornost tam živečih Slovencev in gostov, je ekumenski pevski zbor, njegov član je tudi Ivanov sin Ivan mlajši, pevec beograjske opere, zapel Ribničana Urbana in še nekaj slovenskih pesmi.
»Kaj naj rečem. Ribničani smo znova pokazali, da ne poznamo potovalnih in trgovskih meja. Pri tem nas povezujejo naše korenine, v tem primeru so to Debeljakovi. Ne le njih, tudi člane društva Sava sem povabil, da obiščejo Ribnico, kjer bomo prav tako čudoviti gostitelji, kot so bili tudi oni,« je obljubil ribniški župan Samo Pogorelec.
