Trenirale v soju svetilk

ŽIROVNICA – Kot smo obljubili izžrebankam našega letošnjega pohoda Sto žensk na Triglav, smo jim pripravili pohodni trening. Da bi bilo malček bolj prijetno v poletni vročini, smo jih povabili na sprehod v večernih urah ter po poti, ki vsaj približno spominja tako po dolžini kot višinski razliki razdalji med Vodnikovim domom ter Planiko, ki je eden napornejših delov pohoda na Triglav.

Prehitevali za deset minut

Temperatura v Završnici, kjer smo se pozdravili malo po peti popoldne, je bila okoli dvajset stopinj, ravno pravšnja za nizanje pohodnih korakov. Poleg podpisanega, ki je predstavil načrt treninga, so bili z nami še gorski reševalci s postaje Radovljica in Jesenice. Prešteli smo se, pohodnic in pohodnikov – poleg naših izžrebank so bili povabljeni tudi družinski člani – je bilo natančno 45 in pod vodstvom gorskega reševalca Jureta Žvana smo začeli stopati proti cilju. Da bo šlo vse, kot je treba, je zadnji hodil Juretov mlajši kolega Urban Žemlja, načelnik postaje GRS Radovljica Toni Smolej pa je imel dogajanje pod nadzorom še iz spremljevalnega vozila, ki je šlo po cesti navzgor. Po nekaj sto metrih smo z makadama zavili na planinsko pot, imenovano Rudnica, ki je med lokalnimi prebivalci izjemno priljubljena. Ni jih malo, ki gredo za rekreacijo po tej poti tudi po več kot stokrat na leto do Valvasorjevega doma pod Stolom, planinske koče, ki jo trenutno še vodi Aleš Štefe in ki je bila trikrat zapored razglašena za najboljšo slovensko kočo v sredogorju.


Dogovorili smo se, da bomo ritem hoje narekovali, kot je na pohodu Sto žensk na Triglav, a po tretjini poti, ko smo prešli predel Počivav, smo stopili malce hitreje. Namen je bil preizkusiti moč udeležencev na odseku poti, ki ni nevaren, ni izpostavljen, je v senci, a brez enega samega metra poti, ki ne bi šel navkreber. Minuto ali dve premora smo si vzeli, ko smo prešli cesto, ki vodi na Potoško planino, nato pa pogumno krenili še na zadnji del načrtovanega vzpona. Ob planinski postojanki smo bili skoraj deset minut pred načrtovanim prihodom. Zajeli smo sapo, naredili gasilski posnetek in stopili v zavetje Valvasorjevega doma. Po kratkem premoru smo udeležencem treninga poleg ponudbe koče in priboljškov iz lastnega nahrbtnika na mizo dali prigrizek, slastne sire Mlekarn Celeia. Med grizljanjem sirnih dobrot je izkušeni gorski reševalec Gorazd Bregant ponudil kopico nasvetov, kako se pripraviti na vzpon na Triglav, od tega, kako trenirati še naprej, precej smo slišali o prehrani in preizkusili še izdelek Mgnificient, magnezijevo olje v razpršilu, ki pomaga pri sproščanju in regeneraciji utrujenih mišic.


Temperatura je padla, bilo je trinajst stopinj, padla je noč, ko smo se zbrali pred planinskim domom, prižgali lučke in se po isti poti, spet pod vodstvom in pazljivim nadzorom radovljiških gorskih reševalcev, podali v dolino. Vijuganje svetlobe skozi gozdne okljuke je dajalo poseben, čaroben občutek, na koncu smo smuknili čez potoček in prišli na zbirno mesto.

Za Triglav bodo še trenirale

Ob vrnitvi v dolino smo opravili analizo treninga in podelili nekaj nagrad. Najprej smo ugotavljali, kdo je najstarejši moški na pohodu. Milan Krebl iz Mislinje je do Valvasorja in nazaj prinesel sedem križev, zato smo ga potrepljali po rami in ga povprašali, ali je že kdaj bil v karavanških koncih. »Ne v to smer, hodil sem v nasprotni smeri, proti Zelenici in Ljubelju. Danes je bilo odlično, zame je bilo brez težav, ker sem redni obiskovalec gora, vsaj enkrat na teden grem na kakšno daljšo turo.« Ljubljančanka Irena Grmek je bila z 62 leti najstarejša: »Zadnjih deset dni sem bila na dopustu, tako da nisem šla nič v hribe. Mislila sem, da bo hujše, a je bilo prijetno. Dobro se bom pripravila na vzpon na Triglav, sploh po nasvetih, ki sem jih slišala danes. Tako bom šla poslej najmanj trikrat na teden v klanec po uro ali dve in enkrat na teden na daljši pohod.« Najmlajša udeleženka treninga je bila 22-letna Barbara Mandelj iz Šmartnega pri Litiji, ki je priznala, da ni pravi hribolazec: »Ampak mi je prav danes, zaradi tako lepega doživetja na treningu, postalo všeč. Nazaj grede, ker je bila tema, me je bilo malce strah, a se je ta hitro izgubil nekje v gozdu.« Na koncu smo povprašali še po udeleženki iz najbolj oddaljenega konca. Mojca Medved se je prav zaradi udeležbe na treningu na Gorenjsko pripeljala iz Rogaške Slatine. »Letos se mi izpolnjuje moja abrahamska želja. Lani mi ni uspelo priti med izžrebane za pohod na Triglav, letos pa imam priložnost stopiti ob Aljažev stolp. Zavedam se, da bo treba še trenirati, predvsem na Boč in Donačko goro, ki je naš, štajerski Triglav, me bodo nesle noge.«