Tina Gaber: »Če se Robert že jutri odloči za novo življenjsko pot, bom vedela, da nisem bila tiho«
Tina Gaber, partnerica predsednika vlade Roberta Goloba, je v daljšem in osebnem zapisu izrazila ogorčenje nad molkom mednarodne skupnosti glede dogajanja v Gazi.
»Vsakič ko smo se pri zgodovini učili o zločinih nacizma in fašizma, holokavstu, 'končni rešitvi' in o industrijskem uničevanju ljudi v plinskih celicah, sem se spraševala: Kako je bilo to mogoče? Kako je lahko neka družba – moderna, izobražena, kulturna – dopustila sistematični genocid? Vedno sem verjela, da če bi živela v času množičnih pobojev, institucionaliziranega suženjstva, inkvizicijskih sežiganj 'čarovnic', bi se uprla. In tudi danes se, marsičemu,« je uvodoma zapisala.
Gabrova izpostavlja osebni občutek nemoči in bolečine, čeprav je Golob eden redkih svetovnih voditeljev, kot pravi, ki je priznal Palestino in aktivno podpira humanitarne pobude. »Danes imam občutek, kot da sem tista žena jaz,« pravi, ob omembi nacistične žene iz filma Deček v črtasti pižami.
»Od prvega dne govorim in pišem o genocidu. Na mirovni konferenci sem se oblekla v barve palestinske zastave. Posnela sem podkast, v katerem sem na glas povedala, kar mnogi raje zamolčijo. Po svojih močeh sem pomagala, da je palestinski deček dobil življenjsko nujno operacijo v Združenih arabskih emiratih. Javno podpiram tudi prizadevanja nevladnikov,« piše.
»Kot da bi omeniti tisoče mrtvih otrok pokvarilo vzdušje ob aperitivu«
Opisuje udeležbo na številnih svetovnih dogodkih, od Generalne skupščine ZN do vrha Nata in kulturnih slavij, kot so paraolimpijske igre, papeški pogreb in inavguracija, kjer pa je le redkokdo omenil Palestino. »Na prste ene roke bi lahko preštela tiste, ki so si to upali – in prav zato si zaslužijo omembo,« piše in med njimi izpostavi Slovenijo, Španijo, Irsko, Turčijo in Norveško.
Posebej omeni protokolarne dogodke, t. i. »damske programe«, kjer se po njenih besedah izmenjujejo »prazne fraze o kulturi, estetiki in solidarnosti«, medtem ko se o Palestini ne izreče niti beseda: »Kot da bi omeniti tisoče mrtvih otrok pokvarilo vzdušje ob aperitivu.«
Gabrova zaključi z ostro izjavo, da ji je »dovolj pozivov, izjav, okroglih miz, leporečnih diplomatskih stavkov«, ter poudari, da govori kot posameznica, ki ni vezana na protokole ali politične funkcije: »Nisem političarka ... Govorim kot posameznica. Kot ženska, ki nosi breme vesti ... da nisem bila tiho. /.../In tudi če se Robert že jutri odloči za novo življenjsko pot izzven politične arene in izstopiva iz kroga javnega življenja v neko mirno srečo – bom kljub vsemu vedela eno stvar z absolutno gotovostjo: da nisem bila tiho.
Celotni zapis lahko preberete tukaj:
