Tangice iz zajca podari najboljšim prijateljem

Krznarstvo kot obrt v Sloveniji izumira. Strokovne šole so večinoma zaprle vrata, rokodelske trgovine so redke celo v Ljubljani. Obrtnike, ki poznajo skrivnosti krojenja, izdelave in popravil krznenih plaščev in drugih tovrstnih izdelkov, lahko preštejemo na prste. Svetla izjema je krznarstvo Eber v Wolfovi ulici sredi glavnega mesta, ki letos slavi stoletnico delovanja.

Milena Štimac Eber, ki je zadnja desetletja vodila trgovino in obrtno delavnico stare ljubljanske družine, nam je pokazala uokvirjeno obrtno dovoljenje začetnika krznarstva Eber Eligija Ebra, ki mu je magistrat stolnega mesta Ljubljane obrtni list podelil 30. oktobra 1919.

Čeprav je bila družina Eber v Ljubljani najprej znana kot vrtnarska družina, pa Eligij ni nadaljeval tradicije svojih staršev, temveč se je šel raje učit za krznarja. Po pridobitvi obrtnega dovoljenja je v Krakovski ulici v Gradišču odprl svojo prvo krznarsko delavnico in trgovino. Ker je bilo krzno pred drugo svetovno vojno pomemben statusni simbol, je vsaka premožnejša ženska, ki je kaj dala nase, morala imeti svoj krzneni plašč. Njihovi možje so jim ga največkrat podarili ob rojstvu prvega otroka. Sami pa so nosili predvsem krznene kučme ali plašče s krzneno podlogo iz kož pižmovk ali ovc. Eligiju je obrt cvetela tudi s prodajo čepic in beretk. Na vrhuncu je zaposloval kar 28 delavcev. Leta 1932 je obrt preselil v velik salon na Kongresni trg, kjer je zdaj knjigarna Matica.

Tam je kot najemnik ostal do leta 1956, potem pa se je po ukazu oblasti moral izseliti. Nove prostore je še istega leta najel v pritličnem lokalčku na Wolfovi 6.


Kot je povedala Milena, je bil lokal, ki ni bil večji od garsonjere, zelo skromen, saj je ob gašperčku imel le večjo delovno mizo, ki je bila hkrati prodajni pult. Z manjšimi posodobitvami je tam delal vse do leta 1974, ko je obrt prevzela njegova žena Jožica Eber in delala vse do leta 1987. Ker Ebrova nista imela naslednika, je Jožica menila, da je najbolje, da obrt prevzame nečakinja Milena. Čeprav je po izobrazbi ekonomistka in je kot knjigovodkinja delala v Šestici, se je pri svoji teti in stricu s krznarstvom spoznavala že v mladosti, prvi izdelek iz krzna je naredila pri 18 letih. Krzneno jakno je naredila iz lisičjih nogic, pri čemer je morala uporabiti več sto majhnih ostankov, saj krznarji odpadkov skoraj ne poznajo.


Obrt jo je tako navdušila, da je ob službi naredila krznarski strokovni izpit, nato pa pisarniško zamenjala za delo v krznarski delavnici in trgovini. Lokal na Wolfovi je ob pomoči moža Vlada Štimca preuredila, pozneje pa ji je kot strojni inženir pomagal pri številnih popravilih v trgovini in delavnici. Čeprav Milena ni potomka družine Eber, je v znak spoštovanja do tete poleg moževega priimka prevzela tudi priimek Eber. Tega je ohranila tudi za trgovino, nad katero je še danes originalni napis, le zbledelega tigra je dala restavrirati.

Poleg tega je ime Eber v desetletjih postalo blagovna znamka, ki jo, poudari Milena, poznajo po vsem svetu. Sama je namreč s svojimi izdelki in kolekcijami obiskovala številne svetovne krznarske sejme in modne revije, poleg tega pa večino usnja oziroma krzna nabavlja v Skandinaviji, saj domače dobiva le pri rejcih zajcev in ovc in kakšnem lovcu.

Gepard iz leta 1938

Danes je v trgovini Eber na Wolfovi trgovina s tremi zaposlenimi, enako število jih dela tudi v dislocirani delavnici. Upokojenka Milena ponosno pove, da ima naslednico, in sicer hčerko Matejo Štimac, ki je ekonomistka, a je že od mladih nog nenehno vpeta v krznarsko obrt. Ker sina zanima le računalništvo, je pred štirimi leti, ko se je upokojila, Milena vodenje trgovine in delavnice prepustila ženski naslednici. Nanjo je ponosna, saj je tudi odlična oblikovalka, tako da je po Eligiju, teti in njej Mateja že četrta generacija, ki uspešno vodi stoletno obrt. Nedavno so z vnukom Jakobom morda dobili še naslednika pete generacije.

Ko Milena spregovori o krznu je takoj jasno, kako ga spoštuje. V trgovini s ponosom pokaže vsak kos, pa naj gre za krzneni cofek na obesku za ključe, krzneni vložek za čevlje ali pa brezrokavnik oziroma dolg plašč iz lisičjega, kunčjega, ovčjega, nerčevega (vrsta kune) ali drugega krzna. Zanjo je to brezčasni izdelek, ki se ga da ob primernem vzdrževanju, rabi, hrambi in čiščenju lepega obdržati tudi več desetletij in ga ni treba zavreči kot številne tekstilne izdelke že po vsega letu ali dveh. Da krzno lahko zdrži 80 ali več let, je po njenem dokaz njihov najstarejši ohranjeni izdelek, ki ga imajo lastniki gostilne Pri Poku. Gre namreč za lisičji ovratnik, ki so ga izdelali leta 1935 ali 1936. Prav tako se spomni, da je ena od strank prinesla gepardov plašč svoje babice iz leta 1938, ki so ga potem predelali v plašček.

Burja ne prepiha

Ko jo vprašamo o eminentnih strankah, ki jim je po meri naredila ali popravila kakšen krzneni izdelek, pa je precej skrivnostna. Čeprav ima podatke o več kot 6500 kupcih, ki so v zadnjih desetih letih pri njej kupili vsaj en krzneni izdelek, jih poimensko ni hotela razkrivati. Dejala je le, da so iz sveta mode, igralci, politiki, zdravniki, premožni podjetniki ... Je pa razkrila, da so delali tudi za predsednika nekdanje Jugoslavije Josipa Broza - Tita.

Čeprav se krzno ne prodaja več tako kot včasih, se ne bojijo, da bi morali zapreti. Kljub visokim cenam – plašč stane od 1000 do več tisoč in celo nekaj deset tisoč evrov – si mnogi še želijo nositi krzno zaradi njegove trajnosti, majhnih stroškov vzdrževanja in lastnosti, ki jih nima skoraj noben drug material. Ženske, ki so alergične na mraz, pri njih kupujejo mufe za roke (krzno je z obeh strani) in krznene plašče, saj jih ne prepiha niti najhujša burja. Zato ni čudno, pravi Milena, da v Trstu vidiš toliko žensk, ki pozimi hodijo v krznenih plaščih. Krzno je tudi odlična zaščita pred elektromagnetnim sevanjem in radiacijo (usnjeni predpasnik je nosila tudi Marie Curie), kot naravni material pa ne povzroča potenja in alergij.


Čeprav so popravila draga, za en plašč tudi 500 evrov, Mileno veseli, da k njim prihajajo ljudje, ki so plašče ali druge krznene izdelke podedovali od svojih starih staršev ali staršev in jo sprašujejo, ali bi jih lahko predelali ali pa popravili. Nemalo jih trmasto vztraja, četudi so že skorajda nepopravljivi (praviloma se jih da popraviti največ trikrat). Med kupci je še vedno največ domačih strank, med tujci pa so najboljši iz Koreje in Japonske.

Milena pa svojim moškim prijateljem ob okroglih jubilejih pogosto podari nenavadno in hudomušno darilo – krznene zajčje tangice. In večina jih z največjim veseljem na zasebnih zabavah obleče in nosi brez sramu.

Kože v smeteh

Mileno Štimac Eber pa boli, da je veriga krznarske dejavnosti, od rejcev živali, predelovalcev kož in krznarjev do prodajalcev, ki daje kruh ali dodatni zaslužek približno 3800 ljudem, še vedno ožigosana zaradi nasprotnikov nošenja usnja in krzna. Ti namreč niso le proti vzreji živali za potrebe mesne ali krznarske industrije, temveč tudi proti vsakršnemu pobijanju divjih živali, četudi država lovcem celo z zakonom zapoveduje njihov odstrel. Tako vsako leto kot odpadek konča okoli 10.000 lisičjih kož, kar je po njenih izračunih vsaj pol milijona evrov gospodarske škode, saj bi iz njih vsako leto lahko naredili okoli 560 krznenih plaščev. Namesto da bi nosili izdelke iz naravnih materialov, jih uničimo ali zavržemo, uporabljamo pa uvožene oziroma nezdrave izdelke iz sintetičnih materialov, pridobljenih iz nafte, premoga in drugih surovin. Podobno je z več deset tisoč kožami ovac, kuncev in drugih rejnih ali divjih živali.