Tako je Tito bil svojo zadnjo bitko (FOTO)
Četrtega maja je minilo 40 let od smrti jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Še decembra 1979 je streljal merjasce, takoj po novem letu na intenzivni.
Odpri galerijo
Vesti o smrti Josipa Broza - Tita so mnogi spremljali tudi po televiziji, Ljubljana, 4. maj 1980. Foto: Miško Kranjec, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so v skladu s sproščanjem ukrepov zaradi koronavirusa pripravili razstavo o zadnjem življenjskem obdobju Josipa Broza - Tita, med mitom živečega junaka druge svetovne vojne do podobe starca, ki je pod najboljšo zdravstveno oskrbo v državi bil svojo zadnjo bitko.
V nedeljo, 4. maja 1980, je slovenski politični vrh prejel vnaprej dogovorjeno skrivno geslo Tekma je bila odpovedana. Z njim so bili obveščeni, da je v ljubljanskem kliničnem centru umrl predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) Josip Broz - Tito.
Začetek maja 1979, natanko leto dni pred njegovo smrtjo, je bil mrzel. Napovedi vremenoslovcev so se povsem ujele s stoletno pratiko, saj je snežilo skoraj do nižin. Jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug je 4. maja poročala, da je predsednik republike in Zveze komunistov Jugoslavije Josip Broz - Tito na Brdu pri Kranju sprejel zveznega sekretarja za zunanje zadeve Josipa Vrhovca, ki se je odpravljal na uradni in prijateljski obisk v republiko Indijo.
Naslednji dan, bila je sobota, je Delo poročalo o tem, da je bila štafeta mladosti toplo pozdravljena od tisočev mladih, delovnih ljudi in občanov odpotovala iz Novega Travnika, kjer je prenočila in nadaljevala pot prek Travnika, Viteza, Busovače in Kaknja do glavnega mesta BiH.
V Sarajevu so nosilcem štafete pripravili veličasten sprejem in se tako pridružili čestitkam in pozdravom predsedniku Titu za 87. rojstni dan.
Pri nas so ugotavljali, da sta ugled in avtoriteta Zveze komunistov v delovnih organizacijah ponekod še premajhna. V kinu Sloga so vrteli italijanski erotični film Devička, v otroškem kinu Mojca pa Popajevo novo serijo.
V drugi polovici maja je Tito praznoval svoj 87. rojstni dan. To je bila, ne da bi se zavedal, tudi njegova zadnja štafeta mladosti, ki jo je pričakal na stadionu JLA v Beogradu.
»Z veličastno prireditvijo Generacija samoupravljavcev so mladi proslavili svoj praznik — dan mladosti in 87. rojstni dan tovariša Tita,« je poročal beograjski dopisnik Dela Slobodan Dukić. »Vrhunec majske slovesnosti je bil prav gotovo trenutek, ko je študentka medicinske fakultete v Prištini Sanija Hiseni izročila štafeto mladosti tovarišu Titu. Izvirno darilo za rojstni dan je v svojih rokah nosilo na tisoče deklet in fantov od Triglava do Vardarja.«
Junija 1979 je bil predsednik Tito še čil. V začetku meseca je dopotoval na Malto na dvodnevni uradni in prijateljski obisk, v začetku julija je bil na Brionih, kjer je sprejel generalnega sekretarja KP Francije Georgesa Marchaisa in se zadržal z njim v daljšem prisrčnem prijateljskem pogovoru.
Četrtega avgusta 1979, devet mesecev pred smrtjo, v časniku Delo ni bilo kakšnih posebnih novic o Titu. Poročali so le, da je ob državnem prazniku Jamajke generalnemu guvernerju Florizelu Augustusu Glasspolu poslal brzojavko s prisrčnimi čestitkami in iskrenimi željami za razcvet prijateljskega ljudstva Jamajke. Tudi sicer je v avgustu pošiljal čestitke na vse konce in kraje, 10. avgusta pa je (spet) na Brionih sprejel generalnega sekretarja komunistične partije Španije Santiaga Carrilla. Kot kažejo fotografije tega obdobja, je bil videti zdrav, po navadi pa je svoje goste sprejemal v svetli (beli) obleki.
Da je bil še čil in relativno zdrav, kažejo tudi poročila z začetka septembra 1979, saj se je v Havani udeležil šeste konference neuvrščenih držav. V soboto, 8. septembra, se je vrh v Havani končal, v Beogradu pa so se pripravljali na sprejem predsednika Tita, ki se je v nedeljo ob 12. uri vrnil iz Havane. »Beograjčani se bodo zgrnili na ulice, da bi kar najbolj neposredno izrazili spoštovanje, podporo z zahvalo predsedniku Titu, ki je vnovič uspešno opravil mirovno poslanstvo svetovnih razsežnosti. Na dan vrnitve predsednika Tita v domovino bo Beograd praznično okrašen,« je poročal Tanjug.
Listamo Delo z datumom 15. september 1979. Tito je v petek, 14. septembra, po treh dneh, ki jih je prebil v baranjskem lovišču Tikveš, odpotoval v Split. Splitčani, ki so bili gostitelji 8. sredozemskih iger, so svojemu najljubšemu gostu pripravili nepozaben, nadvse prisrčen in veličasten sprejem.
V začetku novembra 1979 se je vrnil s tridnevnega obiska v Romuniji. Sklep obiska: izčrpni in uspešni pogovori z Nicolaeom Ceausescom so se stekli v podpis deklaracije, ki odpira nove perspektive.
Konec novembra 1979 je Tito sklenil kar 22-dnevno bivanje v Bosni in Hercegovini. Za praznik, dan republike 29. novembra, je priredil celo sprejem in tudi v začetku decembra je bilo z njim še vse v redu. Da ni kazal kakšnih posebnih bolezenskih znakov, govori tudi poročilo o lovu, ki ga je nekdanji predsednik SFRJ v gozdu Vranjak pri Karadjordjevu priredil za vodje diplomatskih misij takratne države. Najbogatejši ulov je imel prav predsednik Tito, saj je tudi tokrat ustrelil več merjascev, muflonov in jelena lopatarja …
Prišel je 22. december, dan JLA, največji jugoslovanski vojaški praznik. Delo je prav na praznični dan, ki ni bil dela prost, na prvi strani objavilo fotografijo predsednika z delegacijo oboroženih sil, ki so bili na skupnem sprehodu po parku ob maršalovi rezidenci v Karadjordjevu. Tito ima v desni roki sprehajalno palico, na rokah usnjene rokavice in v levi roki cigaro. Konec decembra 1979 je še vedno v Karadjordjevu, kjer je med drugim sprejel predstavnike Socialistične republike Slovenije. Novo leto je pričakal v Karadjordjevu »v prijetnem razpoloženju«, dejal pa, »da bomo morali napeti vse sile, da bomo dosegli, kar želimo«. Čez nekaj dni pa je nastopil prelomni trenutek.
Kot je poročalo Delo 4. januarja 1980, torej natanko štiri mesece pred smrtjo, so Tita 3. januarja 1980 sprejeli v ljubljanski klinični center zaradi preiskave žil na levi nogi. Dva dni pozneje so ga po angiografiji poslali v rezidenco na Brdo pri Kranju s priporočilom za nadaljnje intenzivno zdravljenje. Angiografija je pokazala, da sta bili površinska stegnenična žila in žila ahilove tetive na Titovi levi nogi zamašeni. Zdravniški svet je sestavil skupino osmih zdravnikov, med katerimi sta bila ameriški Michael DeBakey in sovjetski Marat Knjazev.
DeBakey in Knjazev sta privolila na obvod zamašene žile. Prvo operacijo so opravili v noči na 13. januar. Sprva se je zdelo, da je bila uspešna, vendar je bilo v nadaljnjih urah ugotovljeno, da ni bila. Zaradi močne poškodbe žil, ki je povzročila prekinitev krvnega pretoka in pospešeno devitalizacijo leve noge, so morali 20. januarja Titu amputirati levo nogo, da bi preprečili širjenje gangrene.
Ko je spoznal, kaj ga čaka, je sprva nasprotoval posegu, a je po srečanju s svojima sinovoma Žarkom in Mišem sprijaznil z amputacijo. Po drugi operaciji se je Titovo zdravstveno stanje začasno izboljšalo in začel je rehabilitacijo. Nato so ga 28. januarja z oddelka za kardiovaskularno kirurgijo premestili na oddelek za kardiologijo. V prvih dneh februarja 1980 se je njegovo zdravstveno stanje dovolj izboljšalo, da je lahko opravljal nekatere redne predsedniške naloge, aprila pa se je znova poslabšalo.
Zadnje sporočilo zdravniškega konzilija je objavilo Delo v soboto, 3. maja 1980: »Po včerajšnjem sporočilu zdravniškega konzilija je zdravstveno stanje predsednika republike Josipa Broza - Tita nekoliko boljše, čeprav je v celoti še zelo resno. Danes se zdravstveno stanje predsednika republike glede na včerajšnje ni bistveno spremenilo. V sredo je zdravniški konzilij sporočil, da znaki okvare na jetrih izginjajo, čeprav je zlatenica še zelo izražena. Motnje v delovanju prebavnih organov so se nekoliko zmanjšale, pljučnica se umirja. V prej omenjenih motnjah v delovanju drugih organov ni bilo bistvenih sprememb, splošno zdravstveno stanje je še naprej zelo težko. Nadaljuje se intenzivno zdravljenje.«
V nedeljo, 4. maja 1980, je predsednik Josip Broz - Tito zaradi gangrene ob 15.05 umrl na oddelku za kardiovaskularno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, le tri dni pred svojim 88. rojstnim dnevom. Umrl je v sedmem nadstropju v najmanjši sobi jugovzhodnega dela bolnišnice.
Posebna izdaja časopisa Delo 5. maja 1980 Foto: Miško Kranjec, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
V nedeljo, 4. maja 1980, je slovenski politični vrh prejel vnaprej dogovorjeno skrivno geslo Tekma je bila odpovedana. Z njim so bili obveščeni, da je v ljubljanskem kliničnem centru umrl predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) Josip Broz - Tito.
Zadnja štafeta mladosti
Začetek maja 1979, natanko leto dni pred njegovo smrtjo, je bil mrzel. Napovedi vremenoslovcev so se povsem ujele s stoletno pratiko, saj je snežilo skoraj do nižin. Jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug je 4. maja poročala, da je predsednik republike in Zveze komunistov Jugoslavije Josip Broz - Tito na Brdu pri Kranju sprejel zveznega sekretarja za zunanje zadeve Josipa Vrhovca, ki se je odpravljal na uradni in prijateljski obisk v republiko Indijo.
Vesti o smrti Josipa Broza - Tita so mnogi spremljali tudi po televiziji, Ljubljana, 4. maj 1980. Foto: Miško Kranjec, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Naslednji dan, bila je sobota, je Delo poročalo o tem, da je bila štafeta mladosti toplo pozdravljena od tisočev mladih, delovnih ljudi in občanov odpotovala iz Novega Travnika, kjer je prenočila in nadaljevala pot prek Travnika, Viteza, Busovače in Kaknja do glavnega mesta BiH.
V Sarajevu so nosilcem štafete pripravili veličasten sprejem in se tako pridružili čestitkam in pozdravom predsedniku Titu za 87. rojstni dan.
Pri nas so ugotavljali, da sta ugled in avtoriteta Zveze komunistov v delovnih organizacijah ponekod še premajhna. V kinu Sloga so vrteli italijanski erotični film Devička, v otroškem kinu Mojca pa Popajevo novo serijo.
V drugi polovici maja je Tito praznoval svoj 87. rojstni dan. To je bila, ne da bi se zavedal, tudi njegova zadnja štafeta mladosti, ki jo je pričakal na stadionu JLA v Beogradu.
V začetku novembra 1979 se je vrnil s tridnevnega srečanja z Nicolaeom Ceausescom.
»Z veličastno prireditvijo Generacija samoupravljavcev so mladi proslavili svoj praznik — dan mladosti in 87. rojstni dan tovariša Tita,« je poročal beograjski dopisnik Dela Slobodan Dukić. »Vrhunec majske slovesnosti je bil prav gotovo trenutek, ko je študentka medicinske fakultete v Prištini Sanija Hiseni izročila štafeto mladosti tovarišu Titu. Izvirno darilo za rojstni dan je v svojih rokah nosilo na tisoče deklet in fantov od Triglava do Vardarja.«
Na Brionih in Kubi
Junija 1979 je bil predsednik Tito še čil. V začetku meseca je dopotoval na Malto na dvodnevni uradni in prijateljski obisk, v začetku julija je bil na Brionih, kjer je sprejel generalnega sekretarja KP Francije Georgesa Marchaisa in se zadržal z njim v daljšem prisrčnem prijateljskem pogovoru.
»Novo leto 1980 bi moral Tito pričakati na Bledu. Predvideno je bilo, da bi s prijatelji prišel v kavarno v sklopu Vile Bled, kjer bi silvestrovali, a je zadeva v zadnjem trenutku padla v vodo. Poklicali so nas, da predsednika ne bo, ker ga boli noga, bo pa prišel takoj po novem letu,« nam je zaupal Jožef Oseli, v javnosti še danes znan kot Titov butler, ki ga je desetletje kot vodja strežbe spremljal na Brdu pri Kranju in poleti tudi na Brionih.
Četrtega avgusta 1979, devet mesecev pred smrtjo, v časniku Delo ni bilo kakšnih posebnih novic o Titu. Poročali so le, da je ob državnem prazniku Jamajke generalnemu guvernerju Florizelu Augustusu Glasspolu poslal brzojavko s prisrčnimi čestitkami in iskrenimi željami za razcvet prijateljskega ljudstva Jamajke. Tudi sicer je v avgustu pošiljal čestitke na vse konce in kraje, 10. avgusta pa je (spet) na Brionih sprejel generalnega sekretarja komunistične partije Španije Santiaga Carrilla. Kot kažejo fotografije tega obdobja, je bil videti zdrav, po navadi pa je svoje goste sprejemal v svetli (beli) obleki.
3. 20. januarja so mu amputirali nogo, da bi preprečili širjenje gangrene.
Da je bil še čil in relativno zdrav, kažejo tudi poročila z začetka septembra 1979, saj se je v Havani udeležil šeste konference neuvrščenih držav. V soboto, 8. septembra, se je vrh v Havani končal, v Beogradu pa so se pripravljali na sprejem predsednika Tita, ki se je v nedeljo ob 12. uri vrnil iz Havane. »Beograjčani se bodo zgrnili na ulice, da bi kar najbolj neposredno izrazili spoštovanje, podporo z zahvalo predsedniku Titu, ki je vnovič uspešno opravil mirovno poslanstvo svetovnih razsežnosti. Na dan vrnitve predsednika Tita v domovino bo Beograd praznično okrašen,« je poročal Tanjug.
Najboljši lovec
Listamo Delo z datumom 15. september 1979. Tito je v petek, 14. septembra, po treh dneh, ki jih je prebil v baranjskem lovišču Tikveš, odpotoval v Split. Splitčani, ki so bili gostitelji 8. sredozemskih iger, so svojemu najljubšemu gostu pripravili nepozaben, nadvse prisrčen in veličasten sprejem.
2. 3. januarja 1980 so ga sprejeli v UKC zaradi preiskave žil na levi nogi.
V začetku novembra 1979 se je vrnil s tridnevnega obiska v Romuniji. Sklep obiska: izčrpni in uspešni pogovori z Nicolaeom Ceausescom so se stekli v podpis deklaracije, ki odpira nove perspektive.
Konec novembra 1979 je Tito sklenil kar 22-dnevno bivanje v Bosni in Hercegovini. Za praznik, dan republike 29. novembra, je priredil celo sprejem in tudi v začetku decembra je bilo z njim še vse v redu. Da ni kazal kakšnih posebnih bolezenskih znakov, govori tudi poročilo o lovu, ki ga je nekdanji predsednik SFRJ v gozdu Vranjak pri Karadjordjevu priredil za vodje diplomatskih misij takratne države. Najbogatejši ulov je imel prav predsednik Tito, saj je tudi tokrat ustrelil več merjascev, muflonov in jelena lopatarja …
1. Konec novembra 1979 je Tito sklenil kar 22-dnevno bivanje v Bosni in Hercegovini.
Prišel je 22. december, dan JLA, največji jugoslovanski vojaški praznik. Delo je prav na praznični dan, ki ni bil dela prost, na prvi strani objavilo fotografijo predsednika z delegacijo oboroženih sil, ki so bili na skupnem sprehodu po parku ob maršalovi rezidenci v Karadjordjevu. Tito ima v desni roki sprehajalno palico, na rokah usnjene rokavice in v levi roki cigaro. Konec decembra 1979 je še vedno v Karadjordjevu, kjer je med drugim sprejel predstavnike Socialistične republike Slovenije. Novo leto je pričakal v Karadjordjevu »v prijetnem razpoloženju«, dejal pa, »da bomo morali napeti vse sile, da bomo dosegli, kar želimo«. Čez nekaj dni pa je nastopil prelomni trenutek.
Zamašeni žili
Kot je poročalo Delo 4. januarja 1980, torej natanko štiri mesece pred smrtjo, so Tita 3. januarja 1980 sprejeli v ljubljanski klinični center zaradi preiskave žil na levi nogi. Dva dni pozneje so ga po angiografiji poslali v rezidenco na Brdo pri Kranju s priporočilom za nadaljnje intenzivno zdravljenje. Angiografija je pokazala, da sta bili površinska stegnenična žila in žila ahilove tetive na Titovi levi nogi zamašeni. Zdravniški svet je sestavil skupino osmih zdravnikov, med katerimi sta bila ameriški Michael DeBakey in sovjetski Marat Knjazev.
V skupini osmih zdravnikov sta bila tudi ameriški in sovjetski.
DeBakey in Knjazev sta privolila na obvod zamašene žile. Prvo operacijo so opravili v noči na 13. januar. Sprva se je zdelo, da je bila uspešna, vendar je bilo v nadaljnjih urah ugotovljeno, da ni bila. Zaradi močne poškodbe žil, ki je povzročila prekinitev krvnega pretoka in pospešeno devitalizacijo leve noge, so morali 20. januarja Titu amputirati levo nogo, da bi preprečili širjenje gangrene.
Ponedeljek, 5. maja 1980, dan slovesa, je bil takole zabeležen v Delu: »Davi ob 8.30 se je slišal predirljiv pisk modrega vlaka na ljubljanski železniški postaji, odgovorile so mu sirene po vsej Ljubljani. Mesto heroj se je še zadnjič poslovilo od predsednika republike, heroja Josipa Broza - Tita. V tišini, ki je kot svinec pritiskala na trenutke slovesa, je modri vlak začel poslednjo vožnjo državljana sveta. Ljubljana se je poklonila spominu vojaka revolucije.«
Ko je spoznal, kaj ga čaka, je sprva nasprotoval posegu, a je po srečanju s svojima sinovoma Žarkom in Mišem sprijaznil z amputacijo. Po drugi operaciji se je Titovo zdravstveno stanje začasno izboljšalo in začel je rehabilitacijo. Nato so ga 28. januarja z oddelka za kardiovaskularno kirurgijo premestili na oddelek za kardiologijo. V prvih dneh februarja 1980 se je njegovo zdravstveno stanje dovolj izboljšalo, da je lahko opravljal nekatere redne predsedniške naloge, aprila pa se je znova poslabšalo.
15.05
Zadnje sporočilo zdravniškega konzilija je objavilo Delo v soboto, 3. maja 1980: »Po včerajšnjem sporočilu zdravniškega konzilija je zdravstveno stanje predsednika republike Josipa Broza - Tita nekoliko boljše, čeprav je v celoti še zelo resno. Danes se zdravstveno stanje predsednika republike glede na včerajšnje ni bistveno spremenilo. V sredo je zdravniški konzilij sporočil, da znaki okvare na jetrih izginjajo, čeprav je zlatenica še zelo izražena. Motnje v delovanju prebavnih organov so se nekoliko zmanjšale, pljučnica se umirja. V prej omenjenih motnjah v delovanju drugih organov ni bilo bistvenih sprememb, splošno zdravstveno stanje je še naprej zelo težko. Nadaljuje se intenzivno zdravljenje.«
Očitno zelo prelomen je posnetek Josipa Broza na prvi strani Dela, ki je izšlo v sredo, 21. novembra 1979. V drugi polovici novembra se je mudil v Bugojnu, kjer je izkoriščal del prostega časa za sprehode v naravo. In bistvo? Pri hoji si, sodeč po fotografiji, prvič pomaga s palico. Je torej nekaj narobe z njegovim zdravjem?
V nedeljo, 4. maja 1980, je predsednik Josip Broz - Tito zaradi gangrene ob 15.05 umrl na oddelku za kardiovaskularno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, le tri dni pred svojim 88. rojstnim dnevom. Umrl je v sedmem nadstropju v najmanjši sobi jugovzhodnega dela bolnišnice.
