Svoje življenje popisujejo na koščkih papirja in kartonu
Prodajalci časopisa Kralji ulice so te dni na sedežu društva z enakim imenom prevzemali izvode že 200. številke. Med njim je bila tudi 38-letna Špela Blatnik, ki se uvršča tako med redne avtorje kot prodajalce časnika, katerega prva poskusna številka je izšla leta 2005. Jubilejno so pospremili z razstavo v Galeriji Kresija v Ljubljani, ki bo na ogled do 14. februarja.
Koliko izvodov vzame, se Blatnikova in drugi prodajalci – približno 150 je rednih – odloča sproti glede na trenutno finančno stanje pa tudi vreme in navsezadnje razpoloženje, pove. Bistveno bolj se ji razsvetli obraz ob vprašanju, ali je za to številko pripravila kakšen prispevek. Seveda, dva, vzklikne, in začne urno listati po časopisu.
Roka roko umije je naslovljeno njeno razmišljanje o tem, kaj ji pomenijo Kralji ulice, in v njem razkrije tudi svoje življenjske okoliščine. »Sem nezaposljiva invalidka na socialni podpori,« med drugim piše sogovornica, na pogled mlada, lepo naličena in oblečena ženska kot vse druge, a za njo so težke življenjske preizkušnje. »To ti naredijo cesta, droge, alkohol. Zaradi tega sem pristala na invalidskem vozičku.« S Kralji ulice sodeluje približno deset let. Sprva, takrat še neredno, je časopise prodajala, da je dobila denar za drogo in alkohol.
Zdaj ne pije in ne jemlje drog, tudi na invalidskem vozičku ni več, a zdrava ne bo nikoli. »Ker na črno ne želim delati, redna služba pa zaradi zdravstvenih težav ne pride v poštev, sem v ponujanju časopisa našla način legalnega zaslužka, ki mi omogoča redno plačevanje položnic in še mnogo več,« piše v Kraljih ulice.
Na stotine avtoric in avtorjev
Blatnikova je ena od osmih rednih sodelavcev, navedenih v kolofonu, a množica sodelujočih, ljudi, ki pustijo odtis v reviji, je bistveno večja. V 200. številki je uredništvo predstavljeno na kar šestih straneh, lani so sodelovali z okoli 330 avtoricami in avtorji, je povedal odgovorni in izvršni urednik časnika Jean Nikolič, ki to vlogo opravlja od leta 2018. Kot urednik si prizadeva predvsem, da ostane časopis zvest ideji, na osnovi katere je nastala poskusna številka: ozaveščanje javnosti in predvsem dajanje glasu socialno izključenim. »O njih vedno govorijo drugi, tukaj pa imajo možnost o sebi spregovoriti sami,« poudari. Pri vsebini je vodilo čim več življenjskih izkušenj, nobenih reklam in nobene politike. »Poskušamo se držati tem, ki jih v drugih časopisih ni. Mi si to preprosto lahko privoščimo,« dodaja Nikolič. »To je neolepšano življenje, takšno, kakršno je.«
Prvi ulični časopis (in z njim društvo) je sicer plod terenske akcije osmih študentk socialne pedagogike, ki so se s svojo profesorico pri izbirnem predmetu odločile, da bodo 24 ur preživele na cesti, z brezdomci, in pokušale spoznati njihov način življenja. Prva urednica je bila socialna pedagoginja Špela Razpotnik, ki je še danes ena od treh članov uredniškega odbora, prva številka je izšla v 800 izvodih, ki so takoj pošli, in prav to nepričakovano veliko zanimanje javnosti je dalo ustvarjalcem časopisa pogum za nadaljevanje, kakor so med drugim zapisali ob razstavi 200 korakov do neba.
Od takrat se je v časopisu zvrstilo na tisoče prispevkov, ki so jih ustvarili kraljice in kralji ulice, ki so tudi sami poimenovali svoj časnik. Delček ustvarjalnosti, ki ga porodi ulica in odrinjenost na rob družbe, je mogoče ujeti na razstavi, kjer so nanizani posamezni prispevki, kakršne dobijo v uredništvo – napisane na koščke papirja ali kartona ali morda še kateri drug material. »Naš cilj na razstavi ni bil prikazati kronologije Kraljev ulice, ampak predvsem raznoliko skupnost ustvarjalcev ter pokazati, kako časopis sploh nastaja,« pravi Nikolič, predvsem pa prikazati številne talente, ki se skrivajo v njej – in navsezadnje številne zunanje sodelavce, kot so slikarka in ilustratorka Lea Mihalič, fotografinja Nada Žgank, ilustratorka in oblikovalka Samira Kentrić itd. Veliko ilustracij, približno polovica, kakor oceni sogovornik, je prispelo izza rešetk.
Pestijo jih podražitve
Zapisi, ki jih dobijo, so velikokrat težko berljivi, a si prizadevajo, da jih za tiskano obliko pripravijo tako, da imajo bralno vrednost in so še vedno avtentični. »Seveda ni povsem enako, a bistvo ostane.« Do zdaj samo enkrat niso izšli, aprila 2020, zaradi jasnega vzroka: pandemije covida-19. Takrat so bili celo Kralji ulice samo v spletni različici. »Nismo ga natisnili, saj ga niso mogli prodajati,« pojasni Nikolič.
2005. so ga izdali poskusno.
Prodajalci izvode kupijo po en evro (priporočeni prostovoljni prispevek kupca je dva evra), pred kratkim so morali ceno dvigniti, kajti niti Kralji ulice ne morejo ubežati podražitvam tiska in zlasti papirja. Zaradi višje cene slednjega si tudi njegove ekološke različice ne morejo več privoščiti, čeprav si želijo biti čim bolj trajnostno naravnani. A v nasprotju z drugimi tiskanimi mediji nimajo težav z upadom števila bralcev – njihova naklada je le za malenkost manjša kot pred pandemijo in vztraja pri približno 17.000–18.000 izvodih na mesec. Največ jih prodajo v Ljubljani; s tem denarjem prodajalci seveda ne morejo preživeti, jim pa ob socialnih transferjih omogoča nekoliko dostojnejše življenje, pravi odgovorni urednik. Predvsem pa jim tako vsaj fehtati ni treba.
