MARIJA SAJOVIC

Superbabica ima 100 let

Nekdanja porodničarka in patronažna sestra je na svet pomagala 1000 otrokom.
Fotografija: Za svoja leta se odlično drži! Foto: Darko Naraglav
Odpri galerijo
Za svoja leta se odlično drži! Foto: Darko Naraglav

Marija Sajovic iz Žalca je kot babica prevozila s kolesom in prehodila na tisoče kilometrov. V njenem času je bilo namreč veliko porodov doma, še zlasti na podeželju. Pred slabim mesecem dni, 30. novembra, je dopolnila 100 let bogatega življenja. Še vedno je čila, živi v svoji hiši in skrbi sama zase, ima izjemen spomin. Živa enciklopedija!

Pred 10 leti so ji za njen 90. rojstni dan pripravili praznovanje v krogu skupine starejših za samopomoč Zimzelen, zanimiv program je tedaj obogatila tudi nečakinja Irena Sanda, ki je tetino življenje opisala v rimah. Letos zaradi koronavirusa kaj podobnega ni bilo mogoče, je pa ob 100. življenjskem jubileju Marija prejela veliko čestitk in rožic, da o torti ne govorimo.
S kolegicami v šoli za babice v Avstriji v Gradcu Foto: osebni arhiv
S kolegicami v šoli za babice v Avstriji v Gradcu Foto: osebni arhiv

Rodila se je v Studenicah pri Poljčanah, potem pa se je s starši in starejšo sestro še kot dojenček preselila v Zabukovico, kjer je oče dobil delo v rudniku. »Vseskozi smo živeli v Zabukovici, v osnovno šolo pa sem hodila v Griže. Po šoli sem delala po raznih krajih, ko sem bila stara 22 let, pa sem šla v šolo za babice v Gradcu v Avstriji. Moje prvo službeno mesto je bilo v Žalcu, na terenu sem delala kot babica porodničarka, pozneje tudi kot patronažna sestra. V tej službi sem bila 30 let,« pripoveduje Marija.
Leta 1948 se je poročila in si ustvarila družino, hčerka Majda je žal letos januarja izgubila boj z boleznijo, mož je Mariji umrl pred 43 leti.

»Moje življenje zdaj bogatijo dve čudoviti vnukinji Mojca in Tina ter pravnukinji Keira in Hana. Mojca je znanstvenica mikrobiologinja, ki z družino živi v Ameriki in že 20 let dela na bostonski univerzi. Tina je v Ljubljani, a kot prevajalka veliko potuje in dela po svetu. Z vnukinjama se slišimo vsako nedeljo zvečer po telefonu ali internetu. To so res lepi nedeljski večeri,« z nasmehom, a žalostnimi očmi pove slavljenka. Čeprav živi sama, vendar ni osamljena. Še ima prijatelje, mlajše, zelo pa pogreša svoje vrstnike.
V družbi svojih zimzelenk ob 90-letnici Foto: osebni arhiv
V družbi svojih zimzelenk ob 90-letnici Foto: osebni arhiv

»Ko sem bila babica, je bilo moje glavno prevozno sredstvo kolo, kadar ni šlo niti s tem, sem morala pešačiti. Teren je bil velik. Najprej sem imela na skrbi Žalec, Gotovlje, Ložnico in Vrbje, pozneje, ko so bili porodi doma že redkejši, se je delokrog razširil kar na celotno območje sedanje občine Žalec. Prvih 15 let službe sem imela veliko porodov, povprečno od 70 do 80 na leto. Vesela in ponosna sem, da sem na svet pomagala blizu tisoč otrokom. Večina porodov je bila povsem normalnih in brez problemov, bilo pa je tudi nekaj težkih, kjer ni bilo prijetno in se jih tudi nerada spominjam. Zelo v uteho pa mi je, da so vse porodnice preživele. V vsej moji delovni dobi nobena ni umrla, žal pa se je v nekaj primerih zgodilo, da novorojenček ni preživel oziroma se je rodil že mrtev. Sicer pa je bila umrljivost novorojenčkov pri nas med najnižjimi v Sloveniji,« poudari Marija.
 

Živo Miklavževo darilo


Veliko je lepih, a tudi manj lepih dogodkov, ki so povezani z Marijinim delom. Pravzaprav jih je toliko, da bi lahko napisala zajetno knjigo. Ta zgodba bi zagotovo sodila vanjo.


»Bilo je ravno v tem decembrskem času, na Miklavžev večer. Snežilo je, kot bi sipal moko iz vreče. Snega je bilo že kakšnega pol metra. Ves dan sem že bila peš na terenu. Ko sem okrog petih popoldne prišla domov, me je čakalo sporočilo, da moram iti pod Gozdnik k porodnici, ki bo že šestič rodila. Ker je takšen porod po navadi hiter, se je mudilo. Takoj sem si oprtala torbo, vzela baterijo in se odpravila peš iz Žalca proti Gozdniku. Ni mi bilo lahko pri srcu, saj ponoči nisem rada hodila po gozdu in neobljudenih krajih. Pravzaprav me je bilo kar malo groza, saj se je tam nekdo obesil, neki moški je ustrelil svojo ženo in najbrž se je še kaj zgodilo. Do domačije, kjer je bila porodnica, bi morala hoditi kar kakšne tri ure, a na srečo mi je kmalu po tem, ko sem v Žalcu prečkala železniško progo, ustavil avtomobil, v katerem je bil obrtnik Franc Kekec, ki me je dobro poznal. Bil je tako prijazen, da me je peljal, do koder je šlo, potem pa sem se še kakšno uro peš mučila do domačije. Ni bilo gazi, sneg se je usipal z dreves, hoja po celem snegu je bila mukotrpna. Ob vsem tem me je skrbelo, kako je s porodnico. Oddahnila sem si, ko sem videla, da sem prišla še pravočasno. Na hitro sem si pripravila vse potrebno za porod. Pet otrok me je z zanimanjem opazovalo, kaj počem, potem pa so morali oditi spat. Kmalu zatem je njihova mati rodila. Že tako številčna družina je dobila živo Miklavževo darilo in se povečala še za enega člana. S tem pa mojega dela še ni bilo konec, saj je po porodu treba ostati pri porodnici še najmanj dve uri. Ura je bila že proti pol peti zjutraj, ko sem končno prišla v svoje stanovanje. Nadvse utrujena sem kar padla v posteljo, saj sem bila na nogah že skoraj 22 ur,« se kljub 100 letom živo, kot da bi bilo včeraj, spominja superbabica Marija.


Človek bi jo lahko poslušal ure in ure, hkrati pa se spraševal, kako je lahko pri teh letih tako bistrega duha in spomina. Pa tudi videza, saj je še polna življenjske energije, in človek bi ji prisodil najmanj 20 let manj. Kako ji je to uspelo? Marija meni, da s skromnim življenjem, nikoli ni pila alkohola in ne kadila, še kavico je bolj poredko srebala. »Tokrat se bom pa malo pregrešila,« je rekla in smo skupaj nazdravili njeni 100-letnici. Marija bralkam in bralcem želi veliko sreče v prihajajočem letu, zdravja v telesu, miru v duši in ljubezni v srcu.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas