V SKRBEH

Starši malčkov obupani: Deček naj zapusti šolo!

Objavljeno 03. oktober 2013 11.08 | Posodobljeno 02. oktober 2013 20.45 | Piše: Lovro Kastelic
Drugošolčki na OŠ Savsko naselje v Ljubljani so še vedno pretepani.
Ravnateljici Verici Šenica Pavletič razburjeni starši očitajo neukrepanje. Foto: Marko Feist

LJUBLJANA – Na ljubljanski OŠ Savsko naselje vre! Starši učenk in učencev 2. b-razreda s prstom kažejo na ravnateljico Verico Šenica Pavletič, ki očitno izgublja tako podporo kot tudi nadzor nad upravljanjem. In vse to le zaradi enega samega osemletnega fantiča A. (zaradi varovanja osebnih podatkov mladoletne osebe njegovega pravega imena ne razkrivamo), ki terorizira, ustrahuje in pretepa svoje vrstnike.

Socialne službe, šola in druge pristojne institucije so očitno pogrnile na celi črti. Namesto da bi ravnateljica poskrbela za varnost otrok, raje skrbi za svoj ugled in ugled šole, menijo ogorčeni starši, ki jim je dokončno prekipelo. Dovolj imajo namreč ravnateljičinega sprenevedanja in nenehnega pometanja pod preprogo, dovolj imajo, da morajo zaradi neukrepanja izpisovati svoje malčke iz okolja, na katero so navajeni, ki mu pripadajo, dovolj imajo, da so njihovi otroci prikrajšani, da zaradi A. ne smejo, denimo, na tabor, na otroški bazar (»vsi drugi so šli, le naši ne«), da se ne smejo igrati na igrišču, da se zaradi A. ne izvaja učni načrt, kot bi se moral, da se nenehno prekinja pouk, da jih je vsako jutro pred odhodom v šolo pošteno strah, da zaradi neukrepanja njihovi drugošolčki ne morejo užiti šolanja, tako kot ga njihove vrstnice in vrstniki po drugih razredih. Vsi po vrsti, jasno in glasno, sporočajo, da neprilagojenemu dečku prav nič slabega nočejo, da ga še kako razumejo, da je otrok s posebnimi potrebami, s hudo čustveno in vedenjsko motnjo, da je sicer izjemno bister, da pa je žrtev svojih staršev, »od katerih bi ga morali čim prej odstraniti«, so prepričani. Zakaj želijo ostati anonimni? »Ker se bojimo staršev tega otroka, še posebno očeta, ki ima kriminalno preteklost!« so vsi po vrsti dopovedovali.

Neukrotljivi sindrom

A. je, kot smo že zadnjič zapisali, drugačen od ostalih. Je otrok s posebnimi potrebami, z izrazito ADHD-hiperaktivnostjo. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Znano je, da se moteče vedejo. Takšen je tudi A. Njegovi vrstniki morajo, žal, to trpeti; še kako trpijo tudi učiteljice.

Stopnjevanje kaosa

Začelo se je lani, ko so nosili še rumene rutice. Že v prvem tednu je A. z vrvjo davil sošolko. Vsi starši, ki tedaj še niso vedeli za njegove motnje, so do prvega roditeljskega sestanka sicer potrpeli in upali, da se bo umirilo. Pa se ni. Ravnateljica jim je svetovala, naj potrpijo, »meni se je zdela prepričljiva, zaupala sem ji«, je dejala mamica učenke, ki je ta teden prestopila prag nove šole, sosednje OŠ Bežigrad. Tam se je pridružila še štirim sošolkam in sošolcem, ki so že prej zapustili OŠ Savsko naselje. Dva sta se prepisala še na OŠ Mirana Jarca, le eni so dovolili v sosednji razred. Od začetnih 22 je v 2. b razredu tako le še 14 učenk in učencev. Starši so nam povedali, da je na ravnateljičini mizi še 10 vlog!

Po tistem dečkovem izpadu pa se je šele začela vsa neznosnost. Težave so se vrstile druga za drugo. »Po stopnicah je porival sošolke in sošolce, jih pretepal, po zraku so letele rože, v šolo je prinašal vžigalnik, kmalu bi zažgal sošolko, za nameček jih je izsiljeval za denar, češ da zbira za očeta, slišali smo, da ga doma tepejo, silijo fehtati, še huje, učiteljica mora fantke poslej spremljati celo na stranišče, saj jih je ščipal v genitalije ...« so starši zgroženo naštevali.

Zraven so svoj piskrček pridali še starši A., ki se slepijo in očitno še slišati nočejo, da ima njihov otrok težave. »Še danes ne morem verjeti, kako je oče planil na nosečo učiteljico, ki je morala težavnega dečka ostreje prijeti, saj ga preprosto drugače ni znala umiriti. Nanjo se je tako zdrl, tako vpil, da so tam prisotni otroci začeli jokati, vam povem, katastrofa!« Učiteljica naj bi takrat celo rotila starše, naj že kaj storijo, naj prijavijo organom, sicer bo perečo zadevo predala medijem. To, da imajo zdaj na šoli ne enega, ampak dva varnostnika, kot so nam pripovedovali, pa je tako in tako stvar surovega izpada očeta A., pravzaprav očima, ki je v izjemno slabi slovenščini zagrozil, da bo vse postrelil s kalašnikovko. Zato ni čudno, da je A. nekoč v šolo prinesel, ne plastično, temveč zračno, pištolo?!

V šolo je prišla policija, za tem tudi reševalci, takšni prizori so se pred očmi otrok zgodili še večkrat, so nam očitali starši, ki jih najbolj moti, da oče in mama očitno nista dorasla vzgoji svojega A.-ja, še posebno nasilni očim. »Njun otrok bi, kot zatrjuje tudi šolska psihologinja, potreboval še toliko več starševske pozornosti, gre pa zadnji domov!«

Po omenjenem incidentu so malega A. hospitalizirali. V šolo ga ni bilo dva meseca, skoraj do zaključka preteklega šolskega leta.

Bliža se dan D

»Šele proti koncu šolskega leta in po tistem, ko je A. sošolcu J. s palico preklal glavo, J. se je potem kot prvi izpisal na drugo šolo, in ko je napadel še učiteljico, smo vendarle dosegli, da je prišel nekdo s socialne in bdel nad njim ...« Spremljevalca, ki bi ga takšen, kakršen je, A. nujno potreboval, z letošnjim letom ni bilo več. Zdaj je moral na pomoč priskočiti celo Zoran Janković. Udeležil se je zadnjega roditeljskega sestanka in obljubil, da bo MOL sofinanciral spremljevalca. Obljubil jim je še, da jim bo vselej na voljo.

Zadnjič je A. spet norel in metal stole. Otroci so si zatiskali oči in ušesa, tako divje je bilo. Ena izmed mamic je že večkrat videla, kako je, ko se ubogemu A. zmeša. »Videla sem ga, kako je ležal na tleh, belo gledal, neuravnovešeno brcal, tako se mi je smilil ...« Učiteljem ga seveda ni uspelo umiriti, prišla je policija, poklicali so A.-jeve starše, ki pa so šli raje najprej kazensko prijavit šolo in po fantiča prišli – spet šele ob petih popoldne.

Že dan po sestanku, pred tednom dni, na katerem je sodeloval tudi župan, je A. ponovno popadlo. »Starši niso želeli priti, njegov očim je namreč zabrusil – kar Jankovića pokličite!«

Ta je prišel takoj. »Sem novi učitelj matematike ...« je duhovito začel in videl prestrašene otroke. Med njimi učenko, ki je danes že na drugi šoli. Zaradi vseh peripetij je bilo dekletce namreč tako na koncu, da je moralo obiskovati psihologinjo. »Vselej, ko se je zgodil nov incident, se je ponoči zbujala, jokala, vsako jutro pred odhodom v šolo ji je bilo močno slabo,« je dejala njena mamica. Predvčerajšnjim je šla lahko spet povsem neobremenjeno, žal, v neko drugo šolo.

Vse starše, s katerimi smo se pogovarjali, žalosti, da šola ni ukrepala, da kljub vsem pravilnikom ni izdala niti enega ukrepa, žalosti jih, da si socialne službe zatiskajo oči. Da se, kot pravijo, prav čaka na najhujše. Zdaj so postavili ultimat. »To je 15. oktober, ko bomo, če se ne bo stanje umirilo, zahtevali, da A. odide!« 

Deli s prijatelji