Srečko ima več kot osem tisoč čevljev (FOTO)
Lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev, 55-letni Srečko Rože, ki je ob občinskem prazniku postal častni občan Sežane, hrani bogato zbirko čevljev, ki šteje več kot osem tisoč primerkov.
Najtežje je dobiti otroške
Rože se lahko pohvali s kar 8013 vojaškimi uniformami in s prav toliko pripadajočih čevljev. V nekaterih primerih pa se obutev šteje v svoj sklop, ker ima en častnik ali vojak lahko letne, zimske, bojne in svečane čevlje ali takšne za vsak dan.
»V preteklosti so bili večinoma izdelani iz prešanega usnja. S tem je bil čevelj zaščiten pred insekti s soljo, pozneje z bakrenim oksidom in arzenom,« začne svojo pripoved Rože, ki ima tudi čevlje iz 17. stoletja oziroma iz obdobja okrog leta 1650. »Ti prihajajo iz srbskega mesta Niš. Izdelani so iz kože domačih kosmatih svinj, ki niso bile zaprte v hlevu, ampak so se pasle na prostem. Iz tistega časa so tudi plemiški škornji, ki prihajajo z Gorenjske (Radovljica), z irhastimi hlačami iz 18. oziroma začetka 19. stoletja. Podložene so z domačim tkanim platnom. Največ pa imam seveda vojaških čevljev iz 19. stoletja do sredine 20. stoletja.
Vojaške čevlje in seveda vse vojaške eksponate zbiram že od petega leta. Civilni čevlji so ročno izdelani, po letu 1870 pa tudi strojno šivani in barvani. Imamo najrazličnejše vrste: navadne, za gorske enote in gorske smučarske enote. Najtežje je dobiti otroške čevlje navadnih družin. Bili so precej ponošeni in pokrpani, nosili so se iz generacije v generacijo,« pove Rože, ki še razkriva, da je bil čevelj zelo dragocen in drag predvsem zaradi izdelave in materialov, ki so jih uporabljali.
V preteklosti so bili večinoma izdelani iz prešanega usnja.
Otroci so nekoč pasli krave bosi in si mrzle noge greli kar v kravjih iztrebkih. Tudi vojaki, ki so prihajali domov z bojišč, so imeli težave z obutvijo. Pozimi so noge zavili v kos blaga in jih dali v čevelj, da jim je bilo topleje. Šele po letu 1870 je vojska uvajala nogavice za oficirske gorske enote. Pa še zanimivost s srbske fronte: v prvi svetovni vojni so Srbom rekli, da morajo na fronti nositi lastne opanke, ne pa vojaških čevljev, saj s tem ne bodo oškodovali Kraljevine Srbije. Sicer je bilo v taki obutvi najhuje pozimi v gorskih predelih. Je pa tovrstna obutev imela prednost pred okovanimi čevlji, saj je ni bilo slišati, in vojaki so lažje in tišje prišli za hrbet sovražnika.
Vsak s svojo zgodbo
Leto pred osamosvojitvijo Slovenije je začel zbirati še civilne čevlje. Vsak ima svojo zgodbo in s tem bogati njegovo etnološko zbirko. »Posamezne dele okovov obutve imam še iz časov rimske dobe, gre predvsem za bronaste in rožene gumbe in fibule, pa vse do srednjega veka. Takrat so bili gumbi za zapenjanje uniform in obutve s sponkami zelo dragi, ker je bil vsak unikatno skovan ročno, pozneje pa tudi na kovaškem hlapcu,« pove Rože, ki je ljubezen do čevljarstva podedoval po dedu Viktorju Rožetu.
Glavna tovarna žebljev za čevlje na slovenskih tleh je bila v Kropi, najbolj razvita čevljarska domača in tovarniška obrt pa je bila v Kranju, Radovljici. Tovarne, kot sta Peko in Alpina, se pojavijo v 19. stoletju. Največja trgovska hiša za izbor čevljev v Kraljevini Jugoslaviji je bila Stermecki v Celju.
Ta je omenjen v Kažipotu za Primorsko iz leta 1923. Prav po njem je podedoval nekaj čevljarskega orodja (šila, rašpe, klešče, škarje in ročno izdelano denarnico, v kateri je vedno nosil mašno podobo Matere božje). O tem pove naslednjo zgodbo: »Ko mu je njegova žena Justina rekla, naj gre na romanje na Sveto Goro, ji je rekel, da je bil v prvi svetovni vojni prevečkrat nad Novo Gorico.«
