POTREBUJEJO POMOČ
Srce parajoča zgodba: Premalo za živeti, za umreti pa še manj
Mirko je star 78 let.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Humanitarni projekt društva Humanitarček, je preplavil splet in sprožil številne odzive. Gre za projekt ozaveščanja o tem, kako živijo nekateri slovenski upokojenci. »Da vam odkrijemo bedo, v kateri živi skoraj 40.000 upokojencev. Brez drame, brez senzacionalizma. Samo tiha, strta bolečina. Lakota in samota,« so o projektu zapisali na svoji strani na facebooku.
Zgodbe upokojencev so resnično ganljive, svoj glas je dobil tudi 78-letni Mirko. Gre za upokojenega gozdarja, poročil se ni nikoli. Živi sam v hišici, kar nekaj kilometrov oddaljen od civilizacije. Družbo mu dela pes Ari. Zapis je nelektoriran.
»Grejem se na mali gasperček. Pozimi ko je mrzlo pa dovolim, da Ari spi zraven mene, da se grejeva. Za jest ne rabim veliko. Pojem manj kot Ari. Oba sva bolj “šlang”. Enkrat na mesec sem sel v vas, če sem bil pri zdravju. Do vasi imam kako uro. Pa saj niti nimam, da si kaj kupim. Najceneje je kaka hrana, ki ji poteče rok.«
S pokojnino 420 evrov zelo težko živi iz meseca v mesec. Poštar mu je povedal, da mu ob njegovi pokojnini pripada tudi varstveni dodatek.
»Pa sem sel na upravno enoto. Ob 7 sem sel od doma, da sem bil tam ob 9. Oni mi niso znali povedat. Menda moram dat papirje na socialni, so rekli. Samo njih moraš prej poklicat. Sem poskusil iz poste, pa so mi rekli da naj sprintam liste iz interneta. Jaz pa sem jim razlagal, da sem ze doli, v mestu in da doma nimam mobitela. Nič nisem rešil. Ta dodatek je očitno samo za dovolj bogate, da imajo za printanje doma in ta internet. Pa saj, 420e ni tako zelo malo.«
S pomočjo akcije društva Humanitarček so Mirku uredili varstveni dodatek in mu pomagali v stiski. Takšnih zgodb pa je še zelo veliko.
Zgodbe upokojencev so resnično ganljive, svoj glas je dobil tudi 78-letni Mirko. Gre za upokojenega gozdarja, poročil se ni nikoli. Živi sam v hišici, kar nekaj kilometrov oddaljen od civilizacije. Družbo mu dela pes Ari. Zapis je nelektoriran.
»Grejem se na mali gasperček. Pozimi ko je mrzlo pa dovolim, da Ari spi zraven mene, da se grejeva. Za jest ne rabim veliko. Pojem manj kot Ari. Oba sva bolj “šlang”. Enkrat na mesec sem sel v vas, če sem bil pri zdravju. Do vasi imam kako uro. Pa saj niti nimam, da si kaj kupim. Najceneje je kaka hrana, ki ji poteče rok.«
S pokojnino 420 evrov zelo težko živi iz meseca v mesec. Poštar mu je povedal, da mu ob njegovi pokojnini pripada tudi varstveni dodatek.
»Pa sem sel na upravno enoto. Ob 7 sem sel od doma, da sem bil tam ob 9. Oni mi niso znali povedat. Menda moram dat papirje na socialni, so rekli. Samo njih moraš prej poklicat. Sem poskusil iz poste, pa so mi rekli da naj sprintam liste iz interneta. Jaz pa sem jim razlagal, da sem ze doli, v mestu in da doma nimam mobitela. Nič nisem rešil. Ta dodatek je očitno samo za dovolj bogate, da imajo za printanje doma in ta internet. Pa saj, 420e ni tako zelo malo.«
S pomočjo akcije društva Humanitarček so Mirku uredili varstveni dodatek in mu pomagali v stiski. Takšnih zgodb pa je še zelo veliko.