Špricali trenerje in brcali žogo

Raznovrstne športne aktivnosti, gibanje na svežem zraku, sproščenost in obilica vode so nedvomno recept za otroške iskrice v očeh. Številna društva po Sloveniji so se odločila ali se še bodo, če prej vmes ne poseže novi val korone, organizirati aktivna druženja za šolarje, s čimer olajšajo kakšen počitniški teden premnogim staršem. Otroci iz grosupeljske nogometne šole Brinje so se minuli teden podili po zelenicah stadiona in preživljali brezskrbne, a zelo aktivne dni v družbi svojih trenerjev.

Vročina, ki je neusmiljeno pripekala, je kar klicala po obilju vode, s katero so si mladi nadobudneži popestrili marsikatero dejavnost. Poligone z različnimi preprekami, ki so jih morali v znoju premagovati, so na koncu poplačali nogomet v bazenu, mokro drsanje po polivinilu, zorbing pa tudi čofotanje po bližnjem potoku, kar je ohladilo marsikatero razgreto glavo. Za vrhunec pa plavanje v Ljubljani.

»Glavni cilj tabora je zabava za otroke. To poskušamo doseči ob različnih igrah, športih, nalogah, aktivnostih. Nekaj je pripravljenega programa, precej pa tudi animacije in improvizacije,« pripoveduje trener s srcem Borut Kolarič, ki v klubu tudi sicer skrbi za najmlajše nogometaše. »Vsak pedagog in športni delavec rad vidi zadovoljne nasmehe na obrazih otrok. Jaz pravim, da če pridejo z veseljem, je prvi cilj dosežen in je vse preostalo potem veliko lažje.« In iskrene izpovedi otrok temu samo pritrjujejo.
 

Razkuženi in narazen

»Komaj sem čakal vodni nogomet,« navdušenja ni mogel skriti desetletni Jon, ki v Brinju trenira že slabih sedem let. »Plazili smo se tudi pod ovirami, se zakopali v mivko in igrali družabne igre,« nadaljuje mladenič, ki ga najbolj navdušuje brcanje črno-belega usnja. »Najbolj se sicer zabavam pri oviratlonu, a trenerja Luko smo danes zalili z vodo, on pa nam je vrnil s curkom iz cevi,« mu v besedo skoči še en mladi up, vrstnik Žiga, in nemudoma nadaljuje odbijanje žoge z nogo.


Otroci v starosti od enajst let navzdol, vse do predšolske mladeži – pol stotnije se jih je nabralo, med njimi tudi dekleta –, se vsako leto radi vračajo na tabor. Število so trenerji primorani omejiti, malce zaradi prostora pa tudi zaradi obvladovanja živahnih glav. A Urban, Erik, Žiga, Luka, Ervin in Borut si naloge in delo z njimi razdelijo dokaj enakovredno. »Pri otrocih ne gre toliko za vzdrževanje kondicije kolikor za navajanje na aktivno preživljanje časa in ljubezen do gibanja.

To ostane za poznejša leta, in če je šport del našega življenja, nekaj samoumevnega, nam to le koristi,« izpostavi Kolarič. Sedemletni Jaka v športnem zanosu hiti: »Všeč mi je bilo, ko smo se zabijali s kroglami in se obmetavali z vodnimi balončki. Tudi vodni nogomet je bil super! Škoda, ker nogometni tabor traja samo en teden.«


Tudi njegov starejši in že bolj prekaljeni brat Martin bi druženje s prijatelji in preskušanje spretnosti z veseljem podaljšal. Iskreno pove, da so trenerjem, ki jih imajo sicer nadvse radi, tudi kakšno zasolili: »Enkrat smo trenerju vdrli v telefon in pogledali njegovo naslovno sliko, na kateri se je lupčkal s punco. Za kazen pa smo morali pobirati kamenčke na igrišču z umetno travo.« Ja, tudi kazen v nogometni šoli je vzgojne narave. Otroci pa se na ta način naučijo odgovornega ravnanja. Trenerji so sicer ves čas tabora budno izvajali vse ustrezne zaščitne ukrepe in skrbeli, da so vse dejavnosti potekale na prostem.