Zadnja leta med vožnjo po Dunajski cesti za Bežigradom v našem glavnem mestu pogled pogosto ošvrkne nekdanji hram slovenskega nogometa. Plečnikov stadion, kjer se je krepil nacionalni ponos ob uspehih nogometne reprezentance na prelomu tisočletja, še kar naprej žalostno sameva, z malo spretnosti bi lahko bil že park. Pravnoformalne igrice s projektno dokumentacijo, pritožbami, ugovori, soglasji, dovoljenji, razveljavitvami in podobno birokratsko navlako za obnovo objekta so že dodobra izcuzali blagajno, ambicije in potrpljenje drugega najbogatejšega Slovenca Joca Pečečnika. Kot kaže, sta nemočna tudi manjšinska družabnika v tem projektu – Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije.
Stanovalci Fondovih blokov, ki živijo tik ob spomeniško zaščiteni razvalini – kljub temu statusu je v oskrbi vremenskih razmer –, bijejo bitko za vrtičke, uveljavljajo svojo voljo glede podobe svojega okolja, na ministrstvu za kmetijstvo in okolje pa imajo za zdaj istomisleče. Ne glede na to, da so investitorji projekt prilagodili, v bistvu precej spremenili zaradi zahtev ustreznih institucij in upoštevajoč želje sosedov, se saga nadaljuje. Stroji za prenovo stadiona s kapaciteto 7500 gledalcev in gradnjo spremljajočih prostorov, ki pritičejo športno-poslovnemu centru, še ne bodo zabrneli kmalu. Zainteresirani lahko še naprej le sanjajo o dodatni ponudbi mesta in nekaj sto novih delovnih mestih.
Toda džungla Bežigrad bo morda v kratkem vendarle športno oživela. Alfa in omega hokejskega Telemacha Olimpije Matjaž Sekelj si je menda skupaj s pokrovitelji zamislil, da bi na začetku januarja tam izpeljali tri hokejske tekme v ligi EBEL. Po zgledu severnoameriške pa tudi že avstrijske in hrvaške zimske klasike bi zmaji gostili tri moštva za Bežigradom, kjer bi pod milim nebom postavili ledeno ploskev, zrasle bi tudi montažne tribune. Sliši se krasno, a je bolj verjetno, da bo zmagala skrb za zimsko spanje solate, svetlobno snago mestnega neba in miren večer sosedov, ki sredi mesta pač ne bodo trpeli hrupa.
