Čeprav ovce po navadi s planin pridejo septembra ali še celo pozneje, na Jezerskem že po tradiciji na drugo avgustovsko nedeljo prirejajo ovčarski bal. Letos so ga zelo uspešno pripravili že štiriinpetdesetič. V lepem, sončnem vremenu si ga je ogledalo rekordnih 12.000 ljudi. Letos so prvič pripravili prireditve že v četrtek s kmečkim pohodom do Jenkove kasarne, kjer so domači gledališčniki uprizorili igro Jezerske štorje, v petek so priredili pohod na Jenkovo planino s prikazom kuhanja masounika in ajdovih žgancev, v soboto zvečer pa so v Šenkovi domačiji prikazali nastajanje izdelkov iz volne avtohtone jezersko-solčavske pasme. Na Kovkovi domačiji Janeza Smrtnika so si obiskovalci v soboto lahko ogledali prikaz predelave volne, osrednja prireditev pa je bila v nedeljo.
Na planinah se še pase 300 ovac
Scenarij za ovčarski bal je okoli leta 1955 napisal domačin, pred leti umrli Venčeslav Krč, uprizarja pa stare običaje ob jesenskem prigonu drobnice v dolino. Jezerski ovčarji so odšli na planino okoli svetega Petra, to je okrog 29. junija; običaj je bil, da je gospodinja pred odhodom na planino ovčjo čredo poškropila z žegnano vodo, pastir pa je rekel: »Bog nam dej gosto trav'co rast, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce past'.« Jezersko, ki je od leta 1850 znano po vzreji avtohtone pasme jezersko-solčavskih ovc, ima ovco tudi v občinskem grbu. Prireditev ima zato velik pomen pri ohranjanju tradicije. Kot je povedal Milan Milošič, prireditelj 54. ovčarskega bala in lastnik gostišča ob Planšarskem jezeru, je glavni namen prireditve, da stari običaji ne bi šli v pozabo.
»Na planinah v okolici Jezerskega se v teh dneh pase še okoli 300 ovac,« pravi Janez Smrtnik, eden največjih rejcev ovc na Jezerskem, ki dodaja, da jih je danes na planinah bolj malo, večina jih ima na pašnikih okrog doma, pred desetletji, ko so domačini večinoma živeli od ovčereje, pa jih je bilo na Solčavskem in na jezerskih planinah še na tisoče.
Vrhunec letošnje 54. etnografsko-turistične prireditve je bilo vračanje drobnice s planine in predstavitev nekdanjega življenja in dela na planini ter drugih del, povezanih z ovcami in volno. Zdaj se ovce pasejo na visokogorskih pašnikih, kjer uživajo najboljšo gorsko pašo, na žalost pa na njih ni več pastirjev in majeric, ki bi planinam vdihnili tisti pravi planšarski pečat, kot pravi Drejc Karničar.
Prikazali stare običaje
Na osrednjem prizorišču ob Planšarskem jezeru so prikazali stare običaje, ki jim še posebno pristnost dajejo stara jezerska govorica in oblačila iz tistih časov. Jezerski gruntar Jože Meglič z družino je pričakal planšarje, ki so čez poletje pasli ovce na visokogorskih pašnikih, majerico, ki jim je tam kuhala in stregla, ter lovca, ki je ovce varoval pred zvermi. Ob njihovem pomenku smo spoznavali način življenja, kakršnega so živeli naši predniki. Volna je imela v tistih časih velik pomen za domačo oskrbo z oblačili in je bila skromen, vendar pomemben vir zaslužka domačinov.
Po prihodu v dolino so ovce zaprli v ogrado, kjer so počakale na striženje. Prikaz striženja je za obiskovalce eden najzanimivejših, letos sta se dela vešče lotila Metoda Karničar in Janez Smrtnik. Videli smo tudi postopek pridobivanja ovčje volne, od krtačenja in predenja do končnega pletenja nogavic: Franci Polajnar je prikazal krtačenja volne, cvirnala jo je in na kolovratu predla Mija Murovec, pletenje nogavic in drugih volnenih izdelkov pa je prikazala Lonca Šavs. Program je domiselno povezoval Drejc Karničar.
