LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA

Špela je Nepalcem zgradila ambulanto

Nad gorami se je navdušila že v otroških letih. Skoraj 40 let se vrača v kraje pod Himalajo.
Fotografija: Upokojena zdravnica Milena Špela Kristan Foto: IGOR MALI
Odpri galerijo
Upokojena zdravnica Milena Špela Kristan Foto: IGOR MALI

Gore so še kako zaznamovale življenje zdravnice Milene Špele Kristan. Rojena je bila v Ljubljani, nekaj let je živela v Radovljici, šolala pa se je v Ljubljani in tam tudi delala. Na jesen življenja se je vrnila na Gorenjsko, danes kot upokojenka živi v Gozdu - Martuljku. Že skoraj štiri desetletja pa se vrača v Nepal, v osrčje Azije, kjer je v zadnjih letih vtisnila močan pečat. Pa pojdimo po vrsti, začenši v Radovljici.

Domačini ne skrivajo hvaležnosti za vse, kar je naredila za njih. Foto: osebni arhiv
Domačini ne skrivajo hvaležnosti za vse, kar je naredila za njih. Foto: osebni arhiv


»Da imam rada gore, je zasluga mojega očeta Milana, ki je vedno rad hodil v hribe. Doma nas je bilo več otrok, a sem bila praviloma edina, ki je hodila z njim v hribe. Še kako živo se spomnim svoje prve plezalne ture na Šmarno goro, klini so bili za otroka preveč narazen. Oči, ne morem, sem večkrat dejala. On pa me je spodbujal in z vrvjo tudi pozorno varoval. Uspelo mi je,« ji spomin uide na prve plezalne izkušnje. Kmalu jo je poslal na šolanje za mladinsko vodnico, skupaj sta hodila v dolino Vrata. Kot gimnazijka se je rada pridružila študentom, ki so zahajali v gore. »Leta 1963 me je oče poslal za teden dni na tečaj, ki ga je vodil Stane Koblar, poleg pa je bil tudi moj bratranec Marko Butinar iz Rateč. Dva dni sva hodila pod Triglavsko steno, da bi me peljal čez. Pa zaradi slabega vremena ni šlo. Potem mu je zmanjkalo časa, moral je v službo. Mimo pa je prišel Tine Mihelič, Marko mu je razkril mojo željo in naslednji dan je bil lep sončen dan – s Tinetom sva preplezala Triglavsko steno.«
Ponosna je, ker je z Milošem Komacem preplezala Skalaško z Ladjo in Jugov Steber, kjer sta imela težave zaradi prekratke vrvi, a se je na koncu vse srečno izteklo. Z Andrejem Kalarjem pa sta opravila še s Prusik-Szalayevo smerjo. »Danes, ko si še urejam knjižnico, knjige sem si pripeljala iz Ljubljane, kjer sem prej živela, se ob preplezanih stenah na glas vprašam: Kristanca, ti si tole preplezala? Danes je iz zapisa jasno, da gre za zahtevno smer,« smeje pripomni. Špela je članica Alpinistov veteranov in veteranov GRS, v gorske reševalne vrste je utrla pot ženskam. Imela je tudi dva lavinska psa, s katerima je reševala ljudi izpod plazov.

Ugrabljena in rešena

Leta 1973 je zdravnica dermatologinja prvič odpotovala v Nepal. Bila je na letalu, ki je šlo po člane alpinistične odprave, ki je neuspešno naskakovala Makalu. »Nepal me je prevzel. Zakaj? Tisti vonj, tista kuhinja, ljudje, pagode … Čeprav je bil Katmandu še zelo umazan,« se spominja prvega snidenja z Nepalom. Leta 1975 se je vrnila in opravila prvi treking pod Makalujem. »Že uvodoma se je poškodoval eden od članov naše odprave. Poparil se je z vrelo vodo. Odsvetovala sem mu pot, a je vztrajal. Hkrati je obljubil, da bo upošteval moje nasvete. Po vsakem prečenju riževih polj sem mu oskrbela rano in do konca trekinga se mu je zacelilo,« pove Špela. »Nekoč me je domačinka prosila za pomoč bolnemu možu. Šla sem z njo. Ko sem vstopila v hišo, so se vrata zaklenila. Povedala mi je, da vas potrebuje zdravnika, njen sin pa ženo! Sprva se mi je zdelo to hecno, potem pa vse manj. Na srečo so člani našega trekinga opazili, da me predolgo ni. Šli so naokoli, me klicali. Ko sem slišala glas, sem začela kričati. Vdrli so v hišo in od tedaj nisem nikoli več odšla na pomoč sama,« a v isti sapi doda, da so domačini zelo spoštljivi. Špela jim je vedno rada pomagala.

Domačini ne skrivajo hvaležnosti za vse, kar je naredila za njih. Foto: osebni arhiv
Domačini ne skrivajo hvaležnosti za vse, kar je naredila za njih. Foto: osebni arhiv


V Azijo se je na treking odpravila tudi leta 2010. A se že dan pred startom ni počutila dobro. »Menila sem, da je za to kriva vožnja z avtobusom. Pa ni bilo to. Dan zatem sem imela že vročino, a sem kljub temu prišla do 4200 metrov nad morjem, na vsak način sem si želela v dolino Tsum, kjer je bil ženski samostan, nekaj naprej pa tudi menihi. Že iz Kopana smo javili, da prihajamo in da bomo oskrbeli nune, menihe in domačine. V odpravi smo bili kar trije zdravniki in biolog. Dva dni smo delali, da smo oskrbeli vse bolne in ponesrečene,« pove Špela, zakaj je morala za vsako ceno do doline Tsum. Od tam pa ni več zmogla … V oskrbo so jo vzele nune in šele po petih dneh je bila toliko pri močeh, da se je odpravila v dolino. »Ob tem so me podučile, kje se lahko ustavim in kje ne, kje in kaj lahko jem. Po njihovem mnenju te lahko nekatere ženske v tej dolini zastrupijo.« Pomagali so ji tudi menihi v samostanu Kopan v Katmanduju in lahko se je vrnila v Slovenijo. Ker so za njo tako lepo skrbeli, se je Špela zaobljubila, da bo v Nepalu postavila ordinacijo. Rečeno, storjeno!



Leta 2011 je stekla akcija, spomladi 2013 pa je Špela začela gradnjo ambulante v vasi Chyalsa. Ne le da je od začetka do konca vodila projekt gradnje in opremljanja, vsako leto, nazadnje pa 2019., je po tri mesece skrbela za domačine. »V to sem vložila vse prihranke, ki so bili namenjeni za mojo pokojnino, pa mi zdaj nič ne manjka. Nekaj sem tudi naprosila, tu pa bi izpostavila še skupino humanitarcev Bejž če uejdeš iz Pivke, ki je pomagala tako, da je financirala in postavila streho ambulante,« pojasni Špela. Želi si, da se po dveh letih vrne tja pod azijske vršace, da spet zaspi v spalni vreči, se zjutraj zbudi in skrbi za ljudi, ki jo potrebujejo in pogrešajo. Na srečo imajo zdaj tam domačina, ki je opravil tečaj prve pomoči, in tibetansko nuno. Nadaljujeta poslanstvo, ki ga je začela prav leta 1945 rojena bela dohtarica Špela Milena. »Upam, da bom kmalu spet tam. Zdaj so na tistem koncu sveta razmere zaradi covida-19 zelo resne,« sklene naša sogovornica. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas