Diplomiral sem pri šestindvajsetih in pol, kar se morda danes zdi pozno, ampak sem bil eno leto na neprostovoljnem spoznavanju poletnega Skopja in zimske Šar planine, še eno sem porabil za ponovno privajanje na dobrobiti civilnega življenja, kamor faks nekako ni spadal, potem pa sem imel srečo, ki zdaj obišče vse manj iskalcev zaposlitve, tudi z univerzitetno izobrazbo – dobil sem pripravništvo in za njim službo za nedoločen čas.
Čeprav svoje delo opravljam z zadovoljstvom in oh in sploh, sem že takoj, to je bilo leta 1997, začel računati, koliko me loči od penzije. Hja, tamle, pri dobrih šestdesetih, bom prodal stanovanje, sem pompozno načrtoval, kupil kolibico na kolih na tihomorskem otoku, stare kosti rabijo gorkoto, in si tja pustil nakazovati pokojnino, kakršna že bo. Kakšna? I, zanikrna, sem ugotovil, da bo treba za koktajlčke in fine morske dobrote na Tongi dodati evrček ali dva.
In glej, država se je tedaj domislila tretjega pokojninskega stebra, ki naj bi zagotavljal večje donose kot bančne obresti. Ob tem je še moja firma k varčevalni vlogi vsakega zaposlenega prispevala več kot polovico, tako da res nisem prav dolgo razmišljal, podpisal sem pogodbo in odgovorno poskrbel za jesen življenja.
Delal pa sem račune brez gospodarske krize, ki je močno ugriznila tudi naš, novinarski foh. Uprava je začela zategovati pas in v pokojninski steber doplačuje manj.
Približno hkrati sem začel razmišljati o smiselnosti tovrstnega varčevanja, državi ne zaupam niti, kot je za nohtom črnega, in vse bolj se mi je jelo dozdevati, da svojega vložka ne bom nikoli videl. Denar bom po desetih letih varčevanja, ko ne plačam več 6,5-procentnega davka od prometa zavarovalnih poslov, vzel ven. Na zavarovalnici sem si dal preračunati, koliko sem prišparal, in se bled sesedel na stol v sprejemnici. Po odračunanju davkov in prijave za dohodnino mi je ostalo 56 odstotkov, vsega dobra polovica celotnega zneska! Država je temeljito po... mene in mojega delodajalca.
In me bo še enkrat. Kar koli bom kupil za drobiž, ki mi je ostal, tudi za tisto bom še enkrat plačal davek.
Državi sporočam, da v njene sklade ne bom več vložil niti centa. Šparat ne morem, mi nič ne ostane na koncu meseca, če pa bom kdaj na boljšem, bom to delal po svoje. Magari v štumf.
