Na sončno stran Karavank, čeprav je vse pobeljeno in je na višini dobrih 1200 metrov še noč prej snežilo, da je bila odeja visoka skoraj meter, je rinila kolona pohodnikov. Ti, ki so zjutraj delali gaz skozi zamete, niso bili navadni gorniki, temveč so šli za podaljšani vikend navkreber vodniki Planinske zveze Slovenije. Zaradi nabiranja znanja so štiri naporne dneve izkoristili za pridobitev znanja kategorije D, kar pomeni, da bodo po opravljenih izpitih sposobni za vodenje lahkih snežnih tur.
V organizaciji vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (PZS) se je skupina petindvajsetih licenciranih vodnikov PZS, ki so si želeli še zimskega znanja, v četrtek odpravila iz Završnice do Valvasorjevega doma, kjer je bil njihov bazni tabor. »Del potrebne gorniške opreme za zimsko gibanje v visokogorju so prenesli na svojih hrbtih, del smo jim jo dostavili do doma s teptalnim strojem, ki je hkrati opravil še dobro delo za ljubitelje zimskih radosti, teptalnik je namreč utrdil in pogladil traso sankaške proge po dovozni cesti v dolžni skoraj šestih kilometrov,« je povedal Jože Varl, vodja tečaja in vodnik PZS. Prvi dan so tečajniki namesto dopoldanskega počitka po napornem vzponu spremljali predavanje inštruktorja PZS Bojana Pollaka o gibanju v snežnih razmerah, popoldne pa so že morali ven na hlad in snežno podlago na praktično delo. Na petih različnih delovnih točkah okoli Valvasorjevega doma so vpijali znanje varne hoje po snežnem terenu in pravilnega sestopanja po zaledeneli strmini, lotili so se izdelave vodoravne in navpične vrvne ograje, izdelovali so sidrišča in varovališča ter praktično izvajali bočno varovanje prvega in drugega v navezi. Tečajniki so zvečer še enkrat sedli v predavalnico v zgornjem nadstropju doma, kjer jim je Pollak ob diapozitivih predaval o nevarnostih v gorah v zimskih razmerah.
Iskanje lavinskih žoln
V petkovih jutranjih urah so poslušali teorijo o tako imenovani tovariški pomoči zasutim v plazu, sledila je praksa, ko so tečajniki spoznavali postopke učinkovitega dela z lavinsko žolno in sondo za iskanje pogrešanega v plazu. »Da jih ni zeblo, so uporabljali še en del lavinskega trojčka, in sicer lopato, ter se učili učinkovitega odkopavanja zasutega v lavini,« je povedal Klemen Volontar, predsednik komisije za reševanje iz plazov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije. »Največ zabave in zadovoljstva so tečajniki imeli z iskanjem lavinskih žoln, ki so bile zaradi izdatne snežne odeje zakopane več kot meter globoko. Pripravili smo jim dejansko resnično in otipljivo stanje na terenu, ki se lahko zgodi ob primeru plazu.«
Zvečer spet ni bilo počitka, saj je korak do doma pospešil zdravnik Andrej Kunstelj ter s svojo strokovnostjo predstavil načine pomoči zasutim v plazu ali tistim, ki so v zimskem času dobili poškodbe.
Tečajniki so prišli iz vse Slovenije
Tretji dan so pripravljali bivakiranje; šlo je za načrtovanje in praktično pripravo bivaka ter nočno preizkušanje razmer za bivanje v gorah pozimi, termometer pa je kazal spodobnih deset stopinj pod lediščem. Tečajniki so do toplega zavetja planinskega doma, kjer jih je z zajtrkom čakal oskrbnik Aleš Štefe, prišli šele v nedeljo zjutraj, noč so namreč morali preživeti v bivaku, ki so ga ustvarili sami. Nad za običajnega smrtnika nenavadnim prenočevanjem v naravi so poleg Volontarja in Pollaka budno pazili še Boris Madon, Primož Trop, Jože Rožič in Alojz Jerman, vsi so inštruktorji pri PZS in obvladajo večino prvin gorskega reševanja. Nedelja ni minila v dopoldanskem smrčanja po sobah, saj so morali tečajniki še na orientacijski pohod, ki je bil po okoliških planinah, po kosilu pa so spakirali vso opremo in se podali v dolino. Peš, da se razumemo!
»Tečajniki so bili iz vse Slovenije, tudi iz Prekmurja in Primorske. Ker je bilo veliko prijavljenih, bo podobno štiridnevno usposabljanje vodnikov PZS potekalo tudi na področju Grohata pod Raduho,« je zaokrožil Varl in dodal, da imajo tečajniki tri tedne za pripravo na praktični in teoretični izpit za vodnika.
