BOLNICA FRANJA

Spal na kavču poleg Tita in njegove ljubice: Tito mi je dal pištolo in ponija

Objavljeno 23. avgust 2020 16.06 | Posodobljeno 23. avgust 2020 19.25 | Piše: Lovro Kastelic

Albina Pibernika - Bineta so ob 90-letnici gorski reševalci nesli do bolnice Franje in nazaj.

Albinu Piberniku je druga svetovna vojna vzela vse.
Albin Pibernik - Bine je še zadnji živeči udeleženec znamenitega Igmanskega marša. Januarja 1942 je bil star 10 let in 11 mesecev, pa vseeno doživel in preživel eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega boja. Preboj Prve proletarske brigade iz sovražnega obroča prek planine Igman v osvobojeno Fočo je oteževal še neznosen mraz, bilo je več kot 30 stopinj pod ničlo! Zaradi tega so morali skoraj polovici pohodnikov amputirati del telesa. Tudi Albinovi mami.
image
Fantje iz gorske reševalne službe Tolmin so Albina nesli po ozki soteski. FOTO: Mojca Dumančič

Njen sin je še zadnja preostala priča. Čeprav bo že kmalu dopolnil 90 let, njegov spomin ne peša. Na mizi je v hladu sence razgrnil zemljevid, zaradi česar smo se še lažje pogreznili v tiste čase. »No, poglej,« je velel, potem pa odpotoval s pomočjo svojega kazalca: »Ivanjica, Zlatibor, Užice, Nova Varoš, Rudo, Romanija, Ozren …« Nakar se je za hip ustavil ter še globlje vdihnil: »Tukaj se je začel marš …«
 

Večstokilometrski beg


O Igmanskem maršu je bilo že vse zapisano, zato le na kratko, da je bil nora in hkrati kruta 19 ur dolga pustolovščina, pravzaprav nekakšen epilog večstokilometrskega bega iz Užic, kamor so bili tudi Pibernikovi v začetku druge svetovne vojne izseljeni. Albinovi starši so bili ne nazadnje med ključnimi akterji: oče Albin je bil komandir slovenske Čete Ivana Cankarja, Julka pa pomočnica političnega komisarja čete. »Bil sem jima bolj v napoto,« se spominja Bine.

Spomin je včasih kot živo srebro izmuzljiv, spet drugič, kot da bi bil prilepljen na naše dlani. Tudi Albin Pibernik se je že večkrat spopadal s to mislijo: »Dokler sem bil v službi, nisem veliko razmišljal o preteklosti.« Nekdanji pilot je že skoraj 40 let v pokoju. V tišini noči se mu večkrat pričarajo tako jasne slike, da je še sam presenečen. Kot bi bilo včeraj, se spomni tudi odseka med Međeđo in Rogatico, ko jih je zaustavil konjenik.
Ostal je vojna sirota
Ne le mamo, Albin Pibernik je med vojno izgubil tudi svojega očeta. V Ravnah na Blokah je leta 1943 padel pod streli vaških straž. »Njegovega groba nisem nikoli našel,« je dejal. Četudi mu je vojna vzela vse, je prepričan, da je treba določene spomine preprosto pozabiti. »Če ne bi pozabil, ne bi mogel preživeti.« Še več: njegov najboljši prijatelj v Adriji je bil sin belogardista. »Kar je bilo, je bilo,« sta se večkrat strinjala in normalno prijateljevala dalje.


»Večina borcev ni vedela, za koga gre. Jaz pa sem ga dobro poznal.« Prijahal je namreč Tito. In se zaustavil prav pri Albinovi mami Julki, dobro sta se poznala, saj je bila leta 1935 v mednarodni leninski šoli v Moskvi, tam pa je predaval tudi Josip Broz. »Ne vem, kako boš lahko zdržala, tole ni igrača! Daj nam malega, bomo že poskrbeli zanj.« Toda Julka se ni hotela ločiti od svojega sinka. »Ne, hodil bo z nami. Saj mu gre bolje od nog kot pa nam!«
 

Sina je rešila, sebe ne


»Kam?« pa je njihovega poveljnika Kočo Popovića povprašal Albin starejši, ta je Tita spoznal na pokrajinski konferenci v Goričanah še leto poprej, kot ga je njegova žena. »Tja gor!« V tako brutalnih razmerah, ko so drevesa kar pokala od mraza, uhojena gaz pa je postajala čista drsalnica, je slabo oblečena in premražena armada začela sloviti Igmanski marš. Na poti so bile številne prepreke, takšno je bilo tudi prečkanje na videz nedolžnega potoka Volujica.

Albin Pibernik se spominja: »Preveč nas je bilo, da bi ledena gladina ostala do zadnjega trdna. Zavedali smo se: kdor bo zmočil svoje noge, ta bo pogubljen. Žal je bila tudi moja mama med njimi ...« Njega je rešila, sebe ne. Pa je reva kljub temu nadaljevala. »Ko smo na vrhu dospeli do koče z razžarjenim ognjiščem, je bila seveda tudi moja mama med tistimi, ki so se hoteli čim prej ogreti. Izkazalo pa se je, da ima obe nogi zmrznjeni. Vzeli so nož in ju odrezali.«
Nesli so ga gor in dol!
Albin Pibernik je Jožetu Jeramu iz Zveze borcev za vrednote NOB nekoč zaupal, da bi tako rad še enkrat videl Bolnico Franjo. Pred dnevi mu je Jeram telefoniral. »Dejal mi je, naj pridem. Bom prišel, sem rekel, toda navkreber pač ne morem. Te bomo pa nesli. Sprva sem mislil, da se šali, nakar pride pome Frenk Jankovič in me odpelje v Dolenje Novake. Tam je Jeram poklical moškega, za katerega se je izkazalo, da je Žarko Trušnovec, vodja gorskih reševalcev iz Tolmina, ter da ima štiri fante in posebej prirejeno nosilo, staro 70 let. 'Vi samo lezite, mi vas bomo pa gor in dol nesli,' mi je dejal. Vsi smo se smejali. Bil sem prava atrakcija. Res je bilo lepo!«


Približno 40 tako hudo ranjenih so najprej z volovsko vprego, potem pa z vlakom odpeljali v Fočo. Mali Bine, po katerem so uši kar mrgolele in je imel za nameček še hudo drisko, je bil ves čas ob mami. Ki ga je nekaj dni zatem – za vselej zapustila.
 

Tito mu je dal pištolo in ponija


»Zelo mi je bilo hudo, jokal sem,« je dejal. Tedaj pa se je kot kakšen angel v njegovo življenje prikradel ponovno tisti, ki ga je videl že na poti do Rogatice. »Nekdo me je od zadaj potrepljal. Obrnil sem se in zagledal Tita. 'Otrok, zdaj greš z mano!'«

Fantič je pogledal očeta, ta pa je samo prikimal.
Postal je Titov varovanec. Kar sedem mesecev je bil ob njem, bil ob Titu tako na sestankih kot tudi v hotelu Gerstl. »Spal sem na divanu, Tito in njegova ljubica pa na postelji zraven.« Leta pozneje, ko je Albin letel v Beograd, ga je povabil na pogovor neki Lazo Tripković. »Kaj želite od mene?« ga je vprašal Albin. »Rad bi vedel samo, če je takrat kaj škripalo?«
Zavedali smo se: kdor bo zmočil svoje noge, ta bo pogubljen. Žal je bila tudi moja mama med njimi.


»Kakor jaz vem, ni,« se je hitro znašel.
Ko si je Albin končno opomogel, je Tito poklical krojača, da mu je sešil čisto pravo uniformo. Zraven mu je priskrbel še opasač in damsko bereto. Pa še ponija, s katerim je potem enajstletnik prejahal celotno 3. ofenzivo. 





Deli s prijatelji