ŽIVLJENSKO DELO

Snemalec tudi vojaški potapljač in maser, posnel je tudi Cvetje v jeseni

Združenje filmskih snemalcev podelilo Slavu Vajtu nagrado za življenjsko delo. Med drugim se je podpisal pod Cvetje v jeseni in Boj na požiralniku.
Fotografija: Nagrado so mu podelili v soboto v Kinoteki. Foto: Jure Eržen
Odpri galerijo
Nagrado so mu podelili v soboto v Kinoteki. Foto: Jure Eržen

V Slovenski kinoteki v Ljubljani je Združenje filmskih snemalcev Iris predsinočnjim podelilo priznanja svojim zadnje čase posebno uspešnim članom, ob tem pa so se najgloblje priklonili svojemu letošnjemu dobitniku nagrade za življenjsko delo, 87-letnemu filmskemu ustvarjalcu in fotografskemu mojstru Slavu Vajtu.

Vse svoje življenje je letošnji lavreat delal in se mojstril s fotografskim aparatom ali kamero v rokah. Rosno mlad je začel svoje delovno življenje kot fotograf v ljubljanski Moderni galeriji, po štirih letih pa se je kot snemalec preselil na televizijo, ki je odtlej skupaj z njim orala slovensko televizijsko ledino. Ni se zaljubil v medij, temveč v gibljive slike, ki jih je v to hišo, ta pa iz nje svojim gledalcem, prinašal iz širnega slovenskega sveta. Uredniki, ki so prvi gledali njegove izdelke, so v njih videli več kot rutinske posnetke s terena: v prenekaterem so poleg ljudi igrale mogočno vlogo svetlobe in sence – kot bi čakale mojstra, da jih je razporedil, kakor se je njemu zdelo najbolje.

Knjižni prvenec FOTO: Sanje
Knjižni prvenec FOTO: Sanje

Začeli so mu zaupati zahtevnejše reportaže, na katere so postali pozorni takratni pravi slovenski holivudarji, tisti iz Viba filma. Ponudili so mu sodelovanje, in ker je bil takrat med ljubljanskimi televizijci in filmarji dogovor o sotrudništvu, je vrsto let delal za ene in druge.

Vedno je rad potoval

Čeprav je od premier nekaterih znamenitih slovenskih filmov minilo že malone pol stoletja, sta marsikomu do dandanašnjega v nadvse lepem spominu ostala filma Cvetje v jeseni in Pastirci iz leta 1973, pri katerih je kot snemalec podpisan Slavo Vajt, in dve leti mlajša Povest o dobrih ljudeh z istim sopodpisnikom, desetletje pozneje pa se je njegov podpis znašel še pri filmih Pepelnica, Vojne še niso končane, Pasja pot in Boj na požiralniku.

Odkar Slavo pomni, je rad potoval, tudi na morje; pravzaprav se mu je davno izpolnila ena od želja, da je tiste čase obvezno služenje vojaščine preživel kot potapljač v vojni mornarici. In v hribe je rad hodil. Ko se je pripravljala prva jugoslovanska, v resnici kajpada slovenska alpinistična odprava na najvišjo goro sveta, na Mount Everest, in so organizatorji sklenili povabiti na pot poleg poklicnega novinarja tudi poklicnega snemalca, so se televizijci odločili za Vajta, ki so ga v hiši poznali tudi kot alpinista.

S te visokogorske pustolovščine je leta 1979 prinesel veliko gradiva, ki ga je videla vesoljna jugoslovanska televizijska javnost, poleg tega pa je na Everestu nastal njegov dokumentarni film Sagarmatha, ki je leto dni po zmagoviti vrnitvi odprave z najvišje himalajske gore na mednarodnem festivalu gorniškega filma v španskem San Sebastianu dobil priznanje Gorosti de Plata.

Fotografski mojster in filmski ustvarjalec Slavo Vajt je posnel 14 avtorskih dokumentarnih filmov, med njimi Deželo viharjev in Deželo tisočih resnic, kot snemalec in direktor fotografije pa je bil leta 1983 na 11. tednu domačega filma v Celju nagrajen s srebrno plaketo Metoda Badjure za filma Zmagujoča podoba narcisa in Opre Roma; leto dni pozneje je dobil na festivalu televizijskega filma v Sofiji nagrado za fotografijo v socialni drami Pasja pot.

Med svobodnjake

Čeprav je imel Slavo svoje delo nadvse rad, ga je sčasoma postalo preveč. Kmalu po vrnitvi z odprave na Everest se je odločil za svobodnjaštvo. Odtlej je pravzaprav zaživel takšno življenje, kakršnega je hotel živeti. Vsakdo, s komer je dotlej sodeloval, je vedel, kaj lahko pričakuje od izdelkov, ki bi mu jih ponudil. Velik del časa se je bolj kot dotlej lahko predajal svoji strasti – potovanjem.

Najstrastneje ga je vleklo na Daljni vzhod, v Indijo, Nepal in na Tajsko. Tam se je trudil izmojstriti v znanjih tradicionalne tajske masaže, akupresure in refleksologije, tam je postal mojster reikija. Na teh poteh je imel, navidezni turist, vedno pri sebi majhno 16-milimetrsko kamero, s katero je posnel, kar je želel, ne da bi ga domači uradniki imeli za človeka, ki bi s temi posnetki služil na njihov račun, kot bi si mislili. Za nekatere od teh dokumentarnih filmov je v domovini in tujini dobil več nagrad.

Posnel je tudi Cvetje v jeseni. FOTO: Press release
Posnel je tudi Cvetje v jeseni. FOTO: Press release

Pred leti, ob njegovi 80-letnici, je v založbi Sanje izšla knjiga Poti in brezpotja, ki jo je Slavo Vajt, kot nam je dejal, sestavljal desetletja, ne da bi kdaj pomislil, da bo nekega dne iz tega nastalo tiskano delo med platnicami. Vsa svoja leta, pravi, »si na papirčke, ki so mi pri roki, zapisujem, kar mi pade na pamet ali se mi podi po glavi, in te papirčke odlagam v kuverto. Nekega dne, ko sem bil pač primerno razpoložen, pa sem sklenil te misli spraviti v nekakšen smiselni red – in sem začel pisati.« Nastala je tridelna knjiga, katere prvi del so z njegovimi izvrstnimi fotografijami dopolnjena potopisna premišljevanja, drugi del so njegove zgodbe in tretji del kratki življenjski utrinki, kot so se mu porodili kdo ve kdaj in kje.

Zdaj ne snema več, temveč premišljuje, da bi spet sedel za računalnik in še kaj napisal. Pogosto se sprehaja po Tivoliju, tam od začetka Večne poti pod vrtnarijo, bajerjem in otroškim igriščem, mimo Cekinovega in Tivolskega gradu ter skozi Tičistan dol do Letnega telovadišča – ali po drugih mirnih tivolskih potkah. Gleda, posluša in si včasih kaj zapiše, kar tako, da ne pozabi. In da bo morda nekega skorajšnjega dne iz tega nastala njegova druga knjiga. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas