Šmarnica že sto let na slabem glasu

LISEC – »Dolenjska šmarnica je moja ljubica,« je odmevalo v vinski gorici Lisec pri Trebnjem. Muzika je bila tam z razlogom, domači vinogradniki so zbobnali staro in mlado z željo, da bi popravili krivico, ki se godi šmarnici in vsem samorodnicam, saj so skoraj stoletje preganjane. Sodeč po znanstveni raziskavi in strokovnem zborniku je to res krivično do šmarnice. O tem piše v prvi strokovni monografiji o samorodni trti šmarnici na Slovenskem z naslovom Šmarnica, ki so jo predstavili v društveni zidanici Društva vinogradnikov Lisec Dobrnič na Liscu. Obsega 124 strani, v njej pa so objavljeni trije prispevki uveljavljenih strokovnjakov, ki so fenomen šmarnice osvetlili z medicinskega, enološkega in kemijskega ter kulturnozgodovinskega vidika. Knjiga je bila izdana v okviru projekta Zdravo z naravo.


»Šmarnica ima več kot 100-letno tradicijo na Slovenskem. Zato je prav, da se o tej temi pripravi strokovno delo, ki je posvečeno le in samo šmarnici in samorodnicam. Dejansko smo hoteli streti stereotip, ki je zrasel okoli nje, da je strašno nevarna trta in tako tudi vino iz nje. Da vpliva na zdravje človeka in tako naprej. Z različnimi študijami smo to absolutno ovrgli. Glavni škodljivec ni v šmarnici prisoten metanol, ampak čezmerno uživanje alkohola. Predvsem je treba paziti, da smo zmerni uživalci alkohola. Šmarnica pa zato, ker ima nekaj metanola, ni nič bolj nevarna kot preostala vina,« ji je prvi v bran stopil urednik zbornika etnolog in kulturni antropolog mag. Dušan Štepec in spomnil, da so šmarnica in druge samorodnice precej bolj odporne kot žlahtne trte.

»Dva razloga sta, da je imela šmarnica tak status. Prvi je to, da je bila v prejšnjem stoletju v 20. letih gospodarska kriza, na trgu je bilo preveč vina. Šmarnica je bila tudi bolj odporna kot žlahtne sorte, pri tem pa je postala konkurenčna vinom iz teh. Zato so kar z zakonodajo zaščitili ta vina. Drugi razlog za tak status šmarnice je bilo dejstvo, da je bilo v tistih časih precej alkoholizma. Nastala so številna protialkoholna društva, ki so opozarjala na čezmerno pitje in slabe učinke tega, vse posledice pa so pripisali šmarnici,« pa je Štepec postregel z dvema razlogoma, ki sta jo v minulem stoletju spravila na slab glas.

»Seveda govorimo o alkoholni pijači, ki ima delež alkohola. Ko gledamo z vidika zdravja, moramo na to opozoriti. Je pa bila zavoljo vsebnosti metanola vedno gledana postrani. Da ga je preveč, so trdili. A to ne drži! Nekoliko več ga je kot v belem vinu, a povsem primerljivo s prisotnostjo v rdečem. To ni razlog, da bi šmarnico gledali postrani! Po kakovosti ustreza vsem fermentiranim pijačam,« je zatrdila dr. Majda Zorec Karlovšek, izvedenka za forenzično toksikologijo, ki se ukvarja z negativnimi učinki, ki jih povzroča etanol v cestnem prometu in na drugih področjih.

Prvo znanstveno izhodišče

»Ko vse preberete, je kar veliko študij, ki so bile napeljane k temu, da se jo izrine. Zanimivo je, ko smo začeli delati analize, je zelo malo relevantnih podatkov o samorodnih sortah. Zato je dobro, da smo nekaj takega naredili, zdaj imamo izhodišče,« je v nadaljevanju opozoril dr. Mitja Kolar s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. »Hoteli smo priti do korektne številke in vsebnosti metanola v šmarnici, da bi lahko ugotovili, ali je to razlog za strah in gonjo ali ne. Te številke kažejo, da ima šmarnica res nekoliko več metanola kot žlahtna vina, a te številke so zanemarljive, da bi bila toksična, če bi jo redno uživali po en kozarec, ni strahu,« je znanstveno sprejemljivost šmarnice potrdil tudi dr. Jernej Iskra s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.


Ob vseh eko in bio načinih življenja, ki jih vsi iščemo, šmarnica postaja hit. Tudi ali predvsem zato, ker za rast ne potrebuje snovi, ki niso ravno najbolj zdrave za zemljo in uporabnike.