ZNAMENITA

Sloves Postojnske jame so širile tudi razglednice

Objavljeno 25. februar 2013 11.45 | Posodobljeno 25. februar 2013 11.45 | Piše: Boris Dolničar

Zlati vek razglednic se je končal s prvo svetovno vojno.

Ena od najstarejših slovenskih razglednic je bila 16. julija 1891 odposlana iz Postojne v Poreče ob Vrbskem jezeru, tja je prispela že naslednji dan. Dvojezična barvna litografija prikazuje panoramo naselja pod južnim robom Postojnskih vrat ter par obiskovalcev med stalagmiti in pod stalaktiti.

POSTOJNA Ob koncu 19. stoletja je bila Postojnska jama ena najbolj znanih in privlačnih turističnih jam v habsburški monarhiji, ki si jo je leta 1901 od blizu in daleč ogledalo več kot 10.000 ljudi. Poleg običajnih izletnikov so jo obiskovali znanstveniki, naravoslovci, speleologi, umetniki in vladarji iz Evrope in Amerike, ki so občudovali veličasten splet rovov, galerij in dvoran (danes dolg 21 kilometrov) z bogatim kapniškim okrasjem in razvejenim jamskim sistemom. Leta 1823 je bila ustanovljena Jamska komisija, ki je dober glas o kraški podzemni lepotici širila s plakati, letaki, časopisnimi objavami in vodniki (slednjih se je v 200 letih nabralo več kot 100), pomembno vlogo pa so odigrale tudi razglednice, ki so sloves Postojnske jame ponesle na vse konce sveta.

Zato ni naključje, da so med najzgodnejšimi doslej znanimi razglednicami katerega slovenskega kraja z začetka 90. let 19. stoletja prav postojnske. Za to sta poskrbela predvsem domača založnika Anton Bole in Maks Šeber (1862–1944), ki je bil tudi tiskar, speleolog, fotograf, evropski popotnik. Šeber je bil hkrati član 1889. ustanovljenega postojnskega jamarskega društva Anthron, s katerim se je udeležil številnih raziskovalnih ekskurzij vzdolž podzemeljskega toka reke Pivke v Postojnski, Otoški, Magdalenski in Črni jami. Ob tem se je uveljavil kot izvrsten jamski fotograf, njegovi odlični posnetki raziskanih jam pa so bili objavljeni doma in na tujem, med drugim seveda tudi na vseh njegovih razglednicah.

Slovenščina 
na prvem mestu

V tako imenovanem zlatem veku razglednic, ki se je končal s prvo svetovno vojno in iz katerega so vse tu objavljene, je za postojnske kartončke s sliko značilno, da so založniki (tudi tuji) pri izdelavi precej dosledno uporabljali tudi slovensko izrazje – bile so predvsem dvo- ali trojezične, slovenščina pa je bila večinoma na prvem mestu. Za upoštevanje materinščine v Postojnski jami in pri vsem, kar je z njo povezano, je najbolj zaslužen pravnik in narodni delavec Anton Globočnik, ki je bil med letoma 1863 in 1885 postojnski okrajni glavar. Dosegel je, da so bili od 1880. vsi napisi v jami tudi slovenski. Kot predsednik Jamske komisije je tudi sicer veliko prispeval k njenemu razvoju, pri čemer sta bila še posebno pomembna dva mejnika – postavitev železnice (1872.) in napeljava električne razsvetljave (1884.). K prepoznavnosti, ugledu in napredku najdaljše in največje slovenske turistične jame je v medvojnem času, ko je po Rapalski pogodbi Postojna pripadla Italiji, prispeval tudi njen tedanji upravnik, speleolog Ivan Andrej Perko. Toda zaradi protislovenske nastrojenosti italijanskih oblasti so na mnogih razglednicah iz tega obdobja založniki uporabljali le zapis Grotta di Postumia s pogostim dodatkom presso Trieste, torej Postojnska jama pri Trstu.

Zaradi naraščajočega obiska ene najbolj priljubljenih kraških jam na svetu je jamska uprava 1899. nedaleč stran od Plesne dvorane zgradila prvi podzemni poštni urad na svetu, v katerem so turisti lahko kupili razglednice in znamke ter pošto tudi oddali. Ta je tu deloval do začetka junija 1927, ko je italijanski državni zavod na jugovzhodnem delu platoja pri Koncertni dvorani zgradil novi poštni urad, ob katerem so pod velike dežnike iz barvastega stekla postavili mize, za katerimi so obiskovalci lahko napisali razglednice in jih vrgli v bližnji nabiralnik.





Deli s prijatelji