MARIJA AHAČIČ POLLAK
Slovensko ne govorijo vse, pojejo pa
Slovenska dekliška vokalna skupina Plamen iz Kanade je že osmič gostovala v Sloveniji, in tudi tokrat so dekleta navdušila.
Odpri galerijo
Marija Ahačič Pollak, pevka, skladateljica, tekstopiska, ustanoviteljica pevskega zbora Plamen. FOTO: Marko Feist
»Ljudje so sedeli tudi na stopnicah, vroče pa je bilo tako, da smo umirale! Saj so imeli klimatsko napravo, a so jo morali ugasniti zaradi televizijskih kamer, ker je preveč brnela,« je dan po uspešnem koncertu dekliške vokalne skupine Plamen v Rogaški Slatini povedala njena vodja in ustanoviteljica Marija Ahačič Pollak, ki je pred kakimi šestimi desetletji pela pri zdaj že legendarnem Ansamblu bratov Avsenik, nakar je čez noč zapustila domovino in se odselila v Kanado, kjer živi še danes.
»V Brežicah, kjer je bilo prav tako vse polno, smo se skoraj stopile. Klime ni bilo, luč pa je bila ravno nad menoj. Kar teklo je z mene! Ampak vam povem, za nas je to pravi užitek, ker je bila tako dobra akustika. Tako krasne dvorane imate!« je pripovedovala prva dama skupine Plamen, ki je od svoje ustanovitve leta 1991 že osmič gostovala v Sloveniji; prvič so prišle leta 1994, zdaj pa so napolnile tudi dvorano Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.
Skupina Plamen poje v slovenskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa dekleta in žene slovenskega rodu – vsaj po enem od staršev, pove Marija Ahačič Pollak. Večina jih niti ne govori slovensko, a ko zapojejo slovensko ... Tudi sama priznava, da njeni vnukinji ne govorita dobro slovensko: »Če bi bila tale babica več doma, bi tudi vnukinji znali bolje slovensko. Meni je bilo bolj pomembno, da smo (kanadsko) dvojezični, zato obe poleg angleščine perfektno govorita tudi francosko. Moja hči nikoli ne bi postala vrhovna sodnica, če ne bi znala odlično francosko.«
»Pojemo samo dve slovenski ljudski pesmi, vse drugo je pop! Ali slovenski ali angleški oziroma preveden v angleščino in slovenščino. No, zapojemo tudi kakšno narodno-zabavno in kanadsko ljudsko. Tokrat imamo tudi dva odlična gosta, kitarista Timoteja Kosovinca in pianistko Tanjo Činč. Super program imamo in ljudje so res zadovoljni,« je povedala Marija dan pred razprodanim koncertom v Slovenski filharmoniji.
Vokalna skupina Plamen je nastala leta 1991 v Torontu. »Štiri dekleta, ki so plesale v društvu Nagelj, so prišle do mene in me prosile, naj jih naučim peti. In tako se je začelo. Zbor je rasel: kar naenkrat jih je bilo osem, nato enajst, zdaj pa jih je šestnajst,« je povedala gospa Marija. Prvi nastop so imele, ko je Kanada priznala Slovenijo. »To je bil za nas velik dogodek. Odtlej smo že trikrat pele v kanadskem parlamentu, gostovale smo tudi po ZDA in v Avstraliji.«
»Naši nastopi so kot plačilo za ves trud, ki ga naša dekleta vlagajo v zbor. Veste, kaj se to pravi, da toliko let hodiš vsak teden na vaje, pri čemer se nekatere vozijo po 70 kilometrov?« je poudarila in dodala, kako ji je žal, da ena izmed pevk zaradi bolezni v družini tokrat ni mogla priti v Slovenijo. »Zato pa so ostale tukaj s celimi družinami. Tukaj imamo 40 ljudi. In tako dobro se imajo v Sloveniji. Za nas je to darilo, da lahko pojemo v teh vaših prelepih dvoranah.«
Iskanje pevk v Kanadi naša sogovornica slikovito opiše takole: »Predstavljajte si, da imate tukaj v Sloveniji kakih 300, 350 družin Kitajcev. Zdaj pa najdite kitajske otroke, ki znajo peti, ki ne znajo nič kitajsko, samo slovensko, in jih naučite peti kitajsko. Podobno je pri meni. Moje punce večinoma ne znajo slovensko. Pogoj je, da so Slovenke oziroma da je vsaj eden od staršev Slovenec. V resnici imamo le eno, ki ima slovenskega očeta in filipinsko mamo, drugače pa so vse pristne Slovenke. In na vsakem koncertu vedno predstavimo vsa dekleta in povemo, od kod so njihovi starši. Me smo slovenski zbor.«
Marija Ahačič je bila rojena leta 1937 v Tržiču. Njen oče je bil kapelnik v tržiški godbi, Marija pa se je učila solopetja, od devetega leta tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je vpisala na ljubljansko akademijo za glasbo. Po uspešni avdiciji leta 1956 je postala pevka pri Ansamblu Slavka Avsenika, s katerim je zapela tudi klasično pesem Tam, kjer murke cveto. Nastopala je z orkestrom RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča.
Leta 1960 se je odpravila za možem Petrom Pollakom v Kanado. V Montrealu se je vpisala na univerzo McGill, že leta 1962 pa je prvič nastopila s slovensko pesmijo na kanadski televiziji CTV. Odtlej je promovirala slovensko kulturno in glasbeno tradicijo. Leta 1980 je izdala avtorsko ploščo na tematiko izseljenstva, slovenske ljudske pesmi pa je posnela leta 1986 na svoji drugi plošči Pojte z menoj.
Pod okriljem Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu je ustanovila in vodila radijsko oddajo Glas kanadskih Slovencev. Leta 1994 je postala predsednica Vseslovenskega koordinacijskega odbora za kulturo v Torontu, ki združuje vsa slovenska društva v Ontariu. Leta 1991 je ustanovila dekliško vokalno skupino Plamen. Leta 2005 je izdala svoj knjižni prvenec Nitke življenja.
»V Torontu imamo dobre kolektive. Slovenci smo zdaj celo bolj složni kot včasih. In vedno smo žalostni, ko slišimo, da se je v deželi zgodilo kaj slabega. Mi želimo Sloveniji le najboljše. Dolgo sem imela grozno domotožje, a zdaj, ko lahko prihajam vsako leto, je to malce minilo. Toronto je zeleno mesto. Počutim se kot doma, a nisem. Doma sem še vedno tukaj,« reče in pokaže naokoli.
Povedala nam je tudi anekdoto iz selitve v Toronto. »Moževa firma nam je plačala, da gremo za tri dni v Toronto in poiščemo stanovanje. In tam sem zagledala velike panoje Kastelic Building. Glej, Peter, to je pa Slovenec, sem vzkliknila. Pa mi je rekel, daj no daj, ti povsod vidiš same Slovence.
Nato pa sva bila pri prijateljih v predmestju Toronta, ki so imeli hišo – od Kastelica. Povedali so nam za parcelo v bližini in isti Kastelic nam je zgradil prvo hišo. Mož mi je dejal: 'Ti same Slovence iščeš naokoli. Ja, seveda.' Vesela sem bila, če smo govorili slovensko. V Montrealu ni bilo veliko Slovencev in niso bili tako povezani kot tisti v Torontu. In moram povedati: če ne bi bilo slovenskih cerkva, slovenskega jezika v Torontu ne bi bilo. Cerkev je bila tista, ki je vse držala skupaj. Med drugo svetovno vojno smo bili izgnani v Srbijo in tam so se vsi zbirali okoli slovenske cerkve, pa če so bili verni ali ne.«
»Slovenija je moja. Ko pojemo slovenske ljudske pesmi, sem srečna. Moj oče je bil kapelnik in doma smo vedno peli. Tudi, ko smo bili v Srbiji in so okoli nas padale bombe, smo peli v kleti. Zame je Slovenija še vedno raj. Lahko bi bila Švica. Samo 'prodati' je ne znamo. Treba je povedati, kaj je narobe, treba pa je tudi pohvaliti, kar je dobro,« je prepričana gospa Marija.
»Ponosna sem na naša dekleta. Res jih občudujem. One žarijo, ko pojejo. To je moja druga družina. Ta dekleta poznam bolje od lastnih vnukinj! Naši nastopi v Sloveniji so resnično darilo za naše punce. Predstavljajte si: šest jih že 28 let poje v našem zboru in hodi na turneje. Imamo tudi šest mladih deklet od 19 do 22 let, kar je izjemen dosežek. Ljudje ne vedo, koliko se žrtvujemo. A s kakšnim veseljem delamo! Še nikoli mi ni bilo težko iti na vajo. To, da lahko nekaj daš ljudem, je nekaj posebnega,« sklene Marija Ahačič Pollak.
Marija Ahačič Pollak v Kanadi živi že od leta 1960, a njeno srce je še vedno v Sloveniji. FOTO: Marko Feist
»V Brežicah, kjer je bilo prav tako vse polno, smo se skoraj stopile. Klime ni bilo, luč pa je bila ravno nad menoj. Kar teklo je z mene! Ampak vam povem, za nas je to pravi užitek, ker je bila tako dobra akustika. Tako krasne dvorane imate!« je pripovedovala prva dama skupine Plamen, ki je od svoje ustanovitve leta 1991 že osmič gostovala v Sloveniji; prvič so prišle leta 1994, zdaj pa so napolnile tudi dvorano Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.
Kanadski slovenski ogenj
Skupina Plamen poje v slovenskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa dekleta in žene slovenskega rodu – vsaj po enem od staršev, pove Marija Ahačič Pollak. Večina jih niti ne govori slovensko, a ko zapojejo slovensko ... Tudi sama priznava, da njeni vnukinji ne govorita dobro slovensko: »Če bi bila tale babica več doma, bi tudi vnukinji znali bolje slovensko. Meni je bilo bolj pomembno, da smo (kanadsko) dvojezični, zato obe poleg angleščine perfektno govorita tudi francosko. Moja hči nikoli ne bi postala vrhovna sodnica, če ne bi znala odlično francosko.«
Skupino Plamen sta tokrat spremljala kitarist Timotej Kosovinc in pianistka Tanja Činč. FOTO: Silvestra Brodnjak
»Pojemo samo dve slovenski ljudski pesmi, vse drugo je pop! Ali slovenski ali angleški oziroma preveden v angleščino in slovenščino. No, zapojemo tudi kakšno narodno-zabavno in kanadsko ljudsko. Tokrat imamo tudi dva odlična gosta, kitarista Timoteja Kosovinca in pianistko Tanjo Činč. Super program imamo in ljudje so res zadovoljni,« je povedala Marija dan pred razprodanim koncertom v Slovenski filharmoniji.
Skoraj tri desetletja ustvarjanja
Vokalna skupina Plamen je nastala leta 1991 v Torontu. »Štiri dekleta, ki so plesale v društvu Nagelj, so prišle do mene in me prosile, naj jih naučim peti. In tako se je začelo. Zbor je rasel: kar naenkrat jih je bilo osem, nato enajst, zdaj pa jih je šestnajst,« je povedala gospa Marija. Prvi nastop so imele, ko je Kanada priznala Slovenijo. »To je bil za nas velik dogodek. Odtlej smo že trikrat pele v kanadskem parlamentu, gostovale smo tudi po ZDA in v Avstraliji.«
Naši nastopi v Sloveniji so resnično darilo za naše punce.
»Naši nastopi so kot plačilo za ves trud, ki ga naša dekleta vlagajo v zbor. Veste, kaj se to pravi, da toliko let hodiš vsak teden na vaje, pri čemer se nekatere vozijo po 70 kilometrov?« je poudarila in dodala, kako ji je žal, da ena izmed pevk zaradi bolezni v družini tokrat ni mogla priti v Slovenijo. »Zato pa so ostale tukaj s celimi družinami. Tukaj imamo 40 ljudi. In tako dobro se imajo v Sloveniji. Za nas je to darilo, da lahko pojemo v teh vaših prelepih dvoranah.«
Če ne bi bilo slovenskih cerkva, slovenskega jezika v Torontu ne bi bilo.
Iskanje pevk v Kanadi naša sogovornica slikovito opiše takole: »Predstavljajte si, da imate tukaj v Sloveniji kakih 300, 350 družin Kitajcev. Zdaj pa najdite kitajske otroke, ki znajo peti, ki ne znajo nič kitajsko, samo slovensko, in jih naučite peti kitajsko. Podobno je pri meni. Moje punce večinoma ne znajo slovensko. Pogoj je, da so Slovenke oziroma da je vsaj eden od staršev Slovenec. V resnici imamo le eno, ki ima slovenskega očeta in filipinsko mamo, drugače pa so vse pristne Slovenke. In na vsakem koncertu vedno predstavimo vsa dekleta in povemo, od kod so njihovi starši. Me smo slovenski zbor.«
Življenje v Kanadi
Marija Ahačič je bila rojena leta 1937 v Tržiču. Njen oče je bil kapelnik v tržiški godbi, Marija pa se je učila solopetja, od devetega leta tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je vpisala na ljubljansko akademijo za glasbo. Po uspešni avdiciji leta 1956 je postala pevka pri Ansamblu Slavka Avsenika, s katerim je zapela tudi klasično pesem Tam, kjer murke cveto. Nastopala je z orkestrom RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča.
1991.leta je Marija ustanovila skupino Plamen.
Leta 1960 se je odpravila za možem Petrom Pollakom v Kanado. V Montrealu se je vpisala na univerzo McGill, že leta 1962 pa je prvič nastopila s slovensko pesmijo na kanadski televiziji CTV. Odtlej je promovirala slovensko kulturno in glasbeno tradicijo. Leta 1980 je izdala avtorsko ploščo na tematiko izseljenstva, slovenske ljudske pesmi pa je posnela leta 1986 na svoji drugi plošči Pojte z menoj.
Pod okriljem Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu je ustanovila in vodila radijsko oddajo Glas kanadskih Slovencev. Leta 1994 je postala predsednica Vseslovenskega koordinacijskega odbora za kulturo v Torontu, ki združuje vsa slovenska društva v Ontariu. Leta 1991 je ustanovila dekliško vokalno skupino Plamen. Leta 2005 je izdala svoj knjižni prvenec Nitke življenja.
Vilkova in Marijina GorenjskaSkupina Plamen ima tudi nekaj posebnega: pesem Vilka Ovsenika, brata Slavka Avsenika. »Pred šestimi leti mi je Vilko poslal note in mi rekel, naj napišem besedilo. Gor je bilo napisano le: Moja Gorenjska. Pa sem ga napisala in on mi je poslal aranžma, ki pa je bil tako težak, da sem se zgrozila: 'Kako bom jaz to naredila z osmimi pevkami?' Zdaj imam zbor, s katerim to lahko naredimo. Veste, Vilko je bil zame slovenski Strauss. On sicer ni bil aranžer za zbore, a Zvoki violin je zame najlepša Avsenikova plošča, kar jih je,« je povedala Marija Ahačič Pollak. In zdaj so v Sloveniji imele krstno predstavitev Moje Gorenjske. »Nihče je še ni pel, nihče je ni slišal – niti Avseniki!«
»V Torontu imamo dobre kolektive. Slovenci smo zdaj celo bolj složni kot včasih. In vedno smo žalostni, ko slišimo, da se je v deželi zgodilo kaj slabega. Mi želimo Sloveniji le najboljše. Dolgo sem imela grozno domotožje, a zdaj, ko lahko prihajam vsako leto, je to malce minilo. Toronto je zeleno mesto. Počutim se kot doma, a nisem. Doma sem še vedno tukaj,« reče in pokaže naokoli.
Slovenska hiša v Kanadi
Povedala nam je tudi anekdoto iz selitve v Toronto. »Moževa firma nam je plačala, da gremo za tri dni v Toronto in poiščemo stanovanje. In tam sem zagledala velike panoje Kastelic Building. Glej, Peter, to je pa Slovenec, sem vzkliknila. Pa mi je rekel, daj no daj, ti povsod vidiš same Slovence.
Nato pa sva bila pri prijateljih v predmestju Toronta, ki so imeli hišo – od Kastelica. Povedali so nam za parcelo v bližini in isti Kastelic nam je zgradil prvo hišo. Mož mi je dejal: 'Ti same Slovence iščeš naokoli. Ja, seveda.' Vesela sem bila, če smo govorili slovensko. V Montrealu ni bilo veliko Slovencev in niso bili tako povezani kot tisti v Torontu. In moram povedati: če ne bi bilo slovenskih cerkva, slovenskega jezika v Torontu ne bi bilo. Cerkev je bila tista, ki je vse držala skupaj. Med drugo svetovno vojno smo bili izgnani v Srbijo in tam so se vsi zbirali okoli slovenske cerkve, pa če so bili verni ali ne.«
»Slovenija je moja. Ko pojemo slovenske ljudske pesmi, sem srečna. Moj oče je bil kapelnik in doma smo vedno peli. Tudi, ko smo bili v Srbiji in so okoli nas padale bombe, smo peli v kleti. Zame je Slovenija še vedno raj. Lahko bi bila Švica. Samo 'prodati' je ne znamo. Treba je povedati, kaj je narobe, treba pa je tudi pohvaliti, kar je dobro,« je prepričana gospa Marija.
ZaslugeTuristično društvo Tržič jo je leta 2002 sprejelo med častne člane. Slovenija ji je marca 2005 za njeno vsestransko kulturno poslanstvo med rojaki in širšo skupnostjo podelila red za zasluge za Republiko Slovenijo. Decembra 2005 ji je občina Tržič podelila diplomo za promocijo države in Tržiča v svetu. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) ji je leta 2006 podelil Gallusovo listino. Decembra 2011 ji je občina Tržič podelila naslov častne občanke zaradi izjemnih zaslug pri promociji slovenstva, Slovenije in Tržiča v svetu, januarja 2012 pa je prejela srebrno plaketo JSKD za uspešno razvijanje vokalne glasbe zunaj matične domovine.
»Ponosna sem na naša dekleta. Res jih občudujem. One žarijo, ko pojejo. To je moja druga družina. Ta dekleta poznam bolje od lastnih vnukinj! Naši nastopi v Sloveniji so resnično darilo za naše punce. Predstavljajte si: šest jih že 28 let poje v našem zboru in hodi na turneje. Imamo tudi šest mladih deklet od 19 do 22 let, kar je izjemen dosežek. Ljudje ne vedo, koliko se žrtvujemo. A s kakšnim veseljem delamo! Še nikoli mi ni bilo težko iti na vajo. To, da lahko nekaj daš ljudem, je nekaj posebnega,« sklene Marija Ahačič Pollak.
