ZMAJI

Slovenski zmaji preplavili indijsko nebo (FOTO) 

Objavljeno 15. januar 2020 22.04 | Posodobljeno 15. januar 2020 22.04 | Piše: Primož Hieng

Zmaji so spektakularne konstrukcije. Človeška ribica požela navdušenje.

Zmaji nad Suratom FOTOGRAFIJE: KAP Jasa
Štirinajsti januar je v Indiji velik praznik, praznik zmajev. Na ta dan se, in to brez pretiravanja, saj gre za Indijo, v nebo dvignejo milijarde pisanih zmajev in obarvajo utarajan, praznik sončevega obrata in konca zime.
image
Nebo jih je polno.

»Tradicija pravi, da so zmaji neposredna povezava z bogovi, ki bivajo tam zgoraj, in lahko ljudem povedo, kakšna bo letina,« nam je iz Indije sporočil Saša Iskrić iz društva KAP Jasa. »Današnja podjetnost pa je iz praznika naredila največji zmajski festival na svetu, desetdnevno povsem noro spuščanje zmajev v nebo, ki poteka v Ahmedabadu, glavnem mestu indijske zvezne države Gudžarat. Mednarodnega festivala se na povabilo gudžaratske vlade udeležijo zmajske ekipe z vsega sveta, med njimi letos že drugič tudi slovenska reprezentanca, zmajsko društvo KAP Jasa.«
image
Množice pozdravljajo slovenske zmajarje.

Odprtje festivala IKF Gujarat 2020 je resna zadeva, dodaja Janez Vizjak, zmajarski navdušenec in predsednik društva: »Trak je prerezal sam predsednik vlade Gudžarata, na častnem mestu odra je sedel bivši radža s svojim sinom, pomembnežev se je kar trlo. V kulturnem programu je sodelovalo na stotine otrok, ki so izvajali jogo in pozdravljali vzhajajoče sonce. A glavna stvar je bil mimohod zmajskih reprezentanc pred večdesettisočglavo množico, ki je kričala, norela, mahala – in delala selfieje, kot da jim gre za življenje. Vzdušje, ki ga morda lahko primerjamo z odprtjem olimpijskih iger, samo da je povsem indijsko: kaotično, strastno, polno življenja.«
 

Zmaje v zrak!


Letos je bila prav Slovenija izbrana, da skupaj s še nekaterimi ekipami ponese svoje zmaje in svoje pilotsko znanje po drugih mestih Gudžarata. »Tako smo dobili priložnost, da si ogledamo kotičke Indije, ki jih turisti le redko vidijo, se srečamo z navdušenimi lokalnimi prebivalci in doživimo kulturne posebnosti te raznolike, hitro razvijajoče se in kontrastov polne dežele,« je še povedal Iskrić.

»Naš prvi postanek je bil v mestu Vadodara, kjer so nas na letalnem polju pričakali množica ljudi, plesalke in plesalci, tradicionalni glasbeniki in seveda politiki, ki so imeli svoje tipično ocvetličene govore. Po slovesnem odprtju pa se je začelo zares: zmaje v zrak! To seveda niso otroški zmaji, kot se jih spominjamo in ki so vedno pristali na kakem drevesu. So spektakularne konstrukcije z več deset kvadratnih metrov površine; ene nosi zapleteno ogrodje iz karbonskih palic, drugi so sešiti tako, da jim veter naredi obliko, spet tretji imajo deset, petnajst ali dvajset metrov dolge repe. Ko se vse te čudovite reči dvignejo v zrak in napolnijo nebo, je prizor resnično nepozaben.«
14. januar je v Indiji velik praznik.


Kakor so festivalski zmaji posebni, je nekaj posebnega zmajarska druščina. »Na gudžaratskem popotovanju nas je bilo devetdeset prijateljev, ne znancev, zares prijateljev,« nam razloži Vizjak. »Nenehne šale in nagajanje, pa globoki pogovori o tem, kako pravilno privezati Rokkakuja, japonske oblike zmaja, da leti višje. Tu je Robert z Nove Zelandije s svojo letečo tropsko ribo, tu sta neločljiva Bob in Todd, mojstra jadralnih zmajev, na zadnjih sedežih se Vietnamec in Brazilec s Francozom pogovarjata o šivalnih strojih. In tu je seveda naša Gadis iz Singapurja, nenavadna gospa tiste čudovite nedoločljive starosti, vedno pripravljena razdreti kako žaltavo, zabavna in skrbna, prava mati koklja naše odprave. In tu so seveda organizatorji, na stotine ljudi, ki so pripravljeni storiti vse za nas, in ki mojstrsko vodijo vse niti tega res zahtevnega festivala, da vse teče kot namazano.«
 

Spektakel pri očetu Indije


Pot je zabavna, je pa tudi naporna, dodaja Saša: »Vstajanje ob sedmih zjutraj, zajtrk še praktično v temi, potem pa z avtobusom na letalno polje, na še eno slovesno odprtje, še več govorov in plesa. Ob štirih popoldne se zmaji spustijo, nato jih pospravimo in spet na avtobus, dvesto kilometrov vožnje do naslednjega mesta, kjer se vse ponovi. Po nekaj dnevih skorajda ne bi več vedeli, ali smo v Vadodari ali Suratu, Saputari ali Kevadidži, če ne bi bilo Indijcev, teh toplih, prijaznih, norih, srčnih ljudi.«
Tradicija pravi, da so zmaji neposredna povezava z bogovi, ki bivajo tam zgoraj, in lahko ljudem povedo, kakšna bo prihodnja letina.


Eden od vrhuncev potovanja sta bila obisk in spuščanje zmajev pri največjem spomeniku na svetu, 182 m visokem kipu očeta Indije, Sardarja Valabjbhaija Patela, avtorja indijske ustave. Je več kot impozanten; prav neverjetno ogromen je. Ker je med našimi početji tudi fotografiranje iz zraka s pomočjo zmaja, smo kip kljub slabim vetrovnim razmeram posneti iz višine in zajeli vso njegovo veličastnost.«

Odprava se je v nedeljo vrnila v Ahmedabad, kjer se je na glavnem zmajskem polju zbralo na tisoče obiskovalcev. »Uživajo v letečih stvaritvah ekip, tudi slovenske, ki s svojim velepsom, pa žabo, pasjim piratom in seveda človeško ribico povsod žanje navdušenje. Od vseh ekip smo bili mi verjetno na največ selfiejih, ki jih z nami želijo narediti obiskovalci.
Eden od vrhuncev potovanja sta bila obisk in spuščanje zmajev pri največjem spomeniku na svetu, 182 m visokem kipu očeta Indije.


Festival se bo zaključil na dan utarajana, ko se bo na strehe starega dela Ahmedabada povzpelo na milijone ljudi, in v zrak spustilo na milijone posebnih bojnih zmajev, narejenih iz papirja in privezanih na manjhe; vrvice, ki so premazane z lepilom, barvo in zdrobljenim steklom. In potem se bo začel boj vseh proti vsem. Vsakič, ko nekomu uspe prerezati vrvico zmaja, se nad strehami zasliši krik: »Kai po che!« ... Nepozaben prizor, nepozabni dnevi, nepozabni Gudžarat. Ob odhodu se vedno pozdravimo na enak način: se vidimo prihodnje leto v Ahmedabadu!« je sklenil Janez Vizjak. 




Deli s prijatelji