Slovenki v Savudriji klicali mejno policijo: na nikogaršnjem ozemlju reševali goža (FOTO)

Kače so spet dejavne. To obdobje traja od pomladi in ob toplih jesenih vse do novembra, dobro pa je vedeti, da je poleti tudi njim vroče, zato je večja verjetnost, da jo boste poleti srečali zjutraj in v pozno popoldanskih urah. Delež kač, ki jih ljudje opazimo, je majhen, pravi biolog Griša Planinc, herpetolog, ki sprejema klice na Kačofonu. Na tej številki vam bo svetoval, kako pravilno ravnati, če ste srečali kačo ali pa jo ujeli, pa ne veste, kaj z njo. Minuli konec tedna se je nanj obrnila Slovenka, ki je s hčerjo dopustovala v lastni počitniški hiši v Savudriji.

V telefonskem pogovoru mu je povedala, da je med košnjo trave opazila navadnega goža, ki se je zapletel v mrežnato ograjo. Zaradi neprimerne velikosti odprtin v mreži se je primerilo, da je žival glavo in sprednji del telesa spravila skozi, nato pa se je zagozdila. Pri poskusih, da bi se izvila, se je vse bolj in bolj zapletala in na koncu je bila povita kot salama. Gospa jo je s škarjicami izstrigla iz mreže, kolikor je je lahko, bližje pa si ni upala, saj bi se kača v takem primeru vendarle lahko branila z ugrizom. Mati in hči sta slab meter velikemu navadnemu gožu želeli pomagati, zato sta poklicali Planinca na Kačofon, ki pa na Hrvaško ni mogel zaradi covidnih pogojev.



Ženska je bila pripravljena goža celo pripeljati na slovensko stran meje, kjer bi ga razpletli in spet vrnili na Hrvaško, vendar je navadni gož kakor vse druge domorodne vrste kač pri nas zavarovana vrsta, ki se ne sme odvzemati iz narave. Ob prečkanju meje bi tvegala obtožbo tihotapljenja zavarovane živalske vrste. Na srečo plazilca in razumevajočih obmejnih policistov so se srečali na »nikogaršnji zemlji« med slovenskim in hrvaškim obmejnim prehodom v Sečovljah. Z nekaj potrpljenja je Planinc s škarjicami za nohte rešil goža, ki se, ko ga držiš, poskuša izviti iz prijema in se pri tem še dodatno zapleta. Slovenki sta nato goža, ki jo je odnesel z nekaj odrgninami, odpeljali nazaj na Hrvaško in ga izpustili v naravo, plastično mrežo pa odstranili.



Planinc pravi, da ob kačah ne občuti prav nikakršne groze. »Nimam nobenega strahu pobrati kačo, to je zame, kot da bi pobral deževnika. Grozljivi so kvečjemu prizori, ko gledaš trpečo kačo in ji ne moreš pomagati ali ko naletiš na ljudi, ki bi, vse česar ne poznajo in ne razumejo, najraje pobili, četudi je to v nasprotju z zakonom. Tovrstne plastične mreže niso primerne za uporabo v okolju in bi morali njihovo prodajo in uporabo prepovedati. Poleg tega je zaradi neodgovorne uporabe plastike v okolju tako ali tako preveč in bi bilo treba razmišljati o uporabi drugačnih materialov.«

 
V Sloveniji tri vrste strupenjač

Ob primerni zaščitni opremi Planincu ni nikakršen problem rokovati s strupenjačami. V osrednji Sloveniji najdemo človeku nenevarne kače, kot so navadni gož, belouška, kobranka in smokulja. Črnica je najpogostejša vrsta na Primorskem, precej redkeje bi lahko naleteli tudi na progastega goža, nemara celo na belico.

Od strupenjač, h katerim prištevamo kače iz družine gadov, ki imajo napreden strupni aparat, v Sloveniji živijo modras, navadni gad in laški gad. Modras je razširjen od nižin do visokogorja bolj ali manj po vsej državi (z izjemo severovzhoda Slovenije), navadni gad živi praviloma višje od 800 metrov nadmorske višine, laški gad pa predvsem zahodno od Soče.



Na Primorskem je pri nas dokaj redka in skrivnostna mačjeoka kača. Drugače od preostalih naših vrst živi predvsem nočno življenje in je zaradi tega njeno poznavanje precej borno. Uvrščamo jo med 'polstrupene' kače, precej neposrečen izraz, saj ima preprost strupni aparat. Ker pa strupnika ležita globje v ustni votlini in z njima plen ugrizne šele med požiranjem, človeku ni nevarna.


 

Kako vemo, ali nas je ugriznila strupenjača ali nestrupenjača?

»Kače ne napadajo človeka, nekatere se lahko branijo z ugrizom le, če bi prišli z njo v stik ali v njeno neposredno bližino. Stisk ugriza je blag (šibkejši od stiska ščipalke za perilo). Pri človeku nenevarnih kačah so vsi zobje kratki. Ob ugrizu v golo kožo pustijo odtis, gre za izrazito drobne, plitke ranice, morda katera od njih malenkostno zakrvavi. Vse skupaj spominja na neznatno praskico. Ugriz ni boleč. Ob ugrizu strupenjače navadno začutimo skelečo bolečino, ko strupnika predreta kožo. Na koži opazimo dve vbodni ranici. Ker sta strupnika gibljiva, se včasih primeri, da strupenjači ne uspe ugrizniti z obema, temveč le z enim strupnikom, ali ugriz ponovi. V takšnih primerih je število ranic in njihova oddaljenost lahko zavajajoča.«



V primeru vbrizganja strupa se bo od mesta ugriza postopno začela širiti nateklina. Včasih strupenjača ne izbrizga strupa ali je ta izbrizgan v oblačilo ali obutev, še preden strupnik predre kožo (t. i. suhi ugriz). V tem primeru ne bo običajnih simptomov, ki se pojavijo zaradi delovanja strupa.



V zadnjih 10 letih so v bolnišnicah zaradi ugriza modrasa ali gada po podatkih Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo zdravili v povprečju osem ljudi na leto. Lani so po ugrizu strupenjače v bolnišnico sprejeli 13 ljudi, predlani 11, leta 2018 pa prav tako 11.

Rdečo pljuvajočo kobro videli v Piranu

Kot pravi Planinc, na leto prejme na Kačofon okoli 300 klicev, a strahu pred odhodom na teren nikoli ne čuti, ker se na to vedno pripravi, tujerodnih kač pa ne pozna prav dobro. Kačofon je imel le enkrat opraviti s tujerodno strupenjačo. »To je bila rdeča pljuvajoča kobra, ki so jo pred leti našli v Piranu. Ta lahko izbrizga strup tudi nekaj metrov daleč, in če nam strup zaide v oči, lahko oslepimo. Ker sem vedel, s čim imam opravka, sem si nadel zaščitna očala in posebne protivbodne rokavice, ki so še bolj odporne proti prebadanju od varilskih, ki jih uporabljam za domorodne vrste strupenjač.« Lastništvo kače ni bilo znano, zato jo je Planinc predal v oskrbo izkušenima zaupanja vrednima vivaristoma, kasneje pa je posvojitelja dobila zunaj Slovenije.