SPOMENIK

Slovenec po potresu
 postavil Zid spomina

Objavljeno 09. marec 2017 15.48 | Posodobljeno 09. marec 2017 15.48 | Piše: Lovro Kastelic
Spomenik v novozelandskem Christchurchu je zasnoval arhitekt Grega Vezjak.
Bruce McEachen je v srhljivem potresu leta 2011 izgubil sina Matthewa. Foto: Andrew Collins

LJUBLJANA, CHRISTCHURCH – Pred šestimi leti je novozelandski Christchurch grozljivo streslo. Celo s takšno magnitudo, da je umrlo 185 ljudi, na stotine je bilo hudo ranjenih. Dvaindvajseti februar bo zato vselej ostal v trpkem spominu tam živečih. Tudi zato so postavili spomenik v spomin na vse žrtve in v opomin na tla, ki se tudi tam doli vselej tresejo. Čeprav še nikoli ni obiskal Nove Zelandije, je izjemna čast, zasnovati ta spomenik, doletela prav slovenskega arhitekta Grego Vezjaka!

Na mednarodni razpis Canterbury Earthquake Memorial je 36-letni Vezjak, doma iz Bilj pri Novi Gorici, na spletu naletel skoraj po naključju in se prijavil. »Videl sem ga na mednarodnih arhitekturnih straneh na internetu,« je povedal arhitekt. Naloga se mu je zdela izjemno zanimiva pa tudi težka, še tolikanj bolj, ker države in mesta na skrajnem vzhodu še nikdar ni obiskal. Zahtev je bilo precej, med drugim so morali kandidati upoštevati pričakovanja svojcev umrlih in tistih, ki so bili v potresu huje ranjeni. Spomenik je moral tako ali drugače vsebovati tudi poklon mestnim znamenitostim, ki so izginile v potresu.

Zid spomina

»Ko sem našel rešitev, ki mi je bila všeč, sem se odločil, da bom sodeloval,« je pojasnjeval razloge za prijavo. Konkurenca še zdaleč ni bila majhna ali lahka, saj se je za zmago potegovalo 331 kandidatov iz 37 držav.

Vezjak pravi, da se je projektiranja lotil sam, pri tem se je naslonil na izkušnje in spomine. »Vsak od nas nosi veliko spominov, doživetij iz mladosti, s potovanj, iz obdobja študija. Preden sem se lotil zadeve, sem poskušal veliko izvedeti o tragediji, mestu, ljudeh, deželi. Nov projekt je vedno rezultat različnih vplivov.«

Sredi maja 2015 je presenečen le dobil sporočilo, da so mestne oblasti za izvedbo 11 milijonov novozelandskih dolarjev (skoraj 7,5 milijona evrov) vrednega projekta med šestimi finalisti izbrale prav njegovo interpretacijo, ki jo je poimenoval The Memorial Wall (Zid spomina). To je bila, kakor pravi, izjemna čast in obenem odgovornost! Pri izbiri so namreč pomembno vlogo odigrali mnenja in ocene svojcev umrlih, oblasti so upoštevale tudi skoraj 3000 mnenj meščanov, povrhu sta bila med finalisti še dva domačina.

A Vezjak je bil s svojo interpretacijo, pri kateri osrednji del sestavlja mogočni marmornati zid, vzdolž njega so zasajena drevesa, mimo pa teče reka, očitno najbolj prepričljiv. Za obisk kraja, kjer so navdušeni nad njegovim delom, se je z družino odločil šele tedaj, ko je bil že izbran.

Krhkost in minljivost

Na prireditvi ob šesti obletnici je lokalni umetnik Peter Majendie še enkrat postavil ganljivo instalacijo – 185 praznih stolov različnih vrst in oblik, vsi pa so bili bele barve. Človek si je na zunaj različen, navznoter pa nedolžen in minljiv. Stoli spominjajo na nekakšne nagrobnike, njihove različne oblike pa ponazarjajo človeško raznolikost.

Nekaj vandalov se je medtem že zneslo nad njegovim delom, ki je očitno trn v peti marsikomu. V nasprotju z Majendiejevim, s katerim se, kot pravijo, prebivalstvo očitno ne bo nikoli povsem identificiralo, je Vezjakov Zid spomina, ki poteka vzdolž reke Avon, nekaj povsem drugega. Četudi je doma iz 11.000 milj oddaljene dežele, pravijo, je zadel v sleherno srce. Ne le spominskega zidu, prebivalstvo Christchurcha je Vezjaka vzelo za svojega.

Ob šesti obletnici se je zbralo na tisoče ljudi. Zbrali so se v spominskem parku, ki so ga prav tedaj odprli. Bilo je čustveno. Vladala je tišina. Prvič so si lahko v celoti ogledali tudi Vezjakov spominski zid, dolg 150 metrov in s 185 vpisanimi imeni smrtnih žrtev. Čeprav je bil izdelan že lani, so bila imena vseskozi skrita očem javnosti.

Županja Christchurcha Lianne Dalziel, premier Bill English in guvernerka Dame Patsy Reddy so si bili enotni: »Potres je pretresel regijo. Naj bo v opomin na našo krhkost in minljivost.« Ko je leta 2015 Vezjaka doletela ta velika čast, je zaupal, da čuti neverjetno odgovornost. »Resnično upam, da bo to pomagalo vsem tistim družinam, ki so v potresu izgubile svojce. In tudi vsem drugim, ki so ubežali najhujšemu.«

Igranje sonca v tekoči vodi

»Reka je bila glavni element navdiha. Spominski prostor je povezan, a odmaknjen iz mestnega vrveža in približan vodi. Gibanje, zvok reke, sence dreves v vetru, igranje sonca v tekoči vodi, odsevi žarkov na kamnitem zidu... Vse to pričara posebno občutje spominskega prostora, ki postane simbolni kraj z imeni žrtev,« je bil ilustrativen Grega Vezjak

Uspelo mu je tudi v ZDA

Grega Vezjak pa je pred enim mesecem še enkrat pokoril arhitekturno konkurenco! Iz ameriškega Louisvilla v zvezni državi Kentucky je prejel namreč obvestilo, da je njegov predlog za Tri Ân, to je spomenik ameriškim in vietnamskim žrtvam vojne v Vietnamu, zmagal tudi v finalu, in sicer v konkurenci treh najboljših iz široke množice prijavljenih projektov. Njegovo novo delo bo »izkazovalo veliko čast, izražalo globoko hvaležnost vsem milijonom Američanom in Vietnamcem, ki so se drug ob drugem borili ter slednjič le zaustavili komunistično agresijo, s tem pa južnemu delu te azijske države omogočili svobodo,« so sporočili iz Kentuckyja. Vezjakova zamisel oziroma osem betonskih stolpičev, ki ponazarjajo osmero bambusovih debel, bo simboliziralo osem zavezniških držav, ki so se bojevale za vietnamsko svobodo. Zanimivo, tudi Nova Zelandija je bila med njimi. Slovenec sprva ni bil povsem prepričan, ali mu bo komisija tudi tokrat tako naklonjena, kot mu je bila v Christchurchu. »Kaj pa vem, morda pa je tudi moj Zid spomina kaj pripomogel k temu, res, ne vem,« je ostal kmalu po najnovejšem uspehu skromen Vezjak. Spomenik v Kentuckyu bo stal 1,5 milijona ameriških dolarjev. 

 

Deli s prijatelji