V decembru, mesecu praznikov in pričakovanja, imajo veliko dela tudi poštarji, ki raznašajo božična in novoletna voščila. Njihove torbe so polne dobrih želja in lepih voščil za praznike, ki so pred nami. Tako bo vse do konca leta. Število prenesenih voščilnic po podatkih pošt dosega milijone.
Dobre želje za novo leto so poznali že v starem Rimu, kjer so voščilo zanimivo združili z darilom. Rimljani so namreč pred dva tisoč leti razširili uporabo keramičnih oljenk, ki so jih množično izdelovali in izvažali po vsem cesarstvu. Lučke in svečniki so bili lahko tudi iz brona, srebra ali celo zlata, toda ti so se le redko ohranili. Keramične oljenke so bile priljubljeno novoletno darilo, večkrat pa so imele izpisano voščilnico Annum novum felicem faustum.
Začeli so Angleži
Danes si težko predstavljamo te praznike brez voščilnic. »In vendar so prav božične voščilnice najmlajša stvar, ki je povezana z božičem,« pravi v Veliki knjigi o praznikih etnolog Damjan J. Ovsec. »Navada, da si ljudje voščijo pisno, je stara kakšnih sto sedemdeset let in ne več. V dvajsetih letih 19. stoletja so se pojavile prve tiskane voščilnice, ki so jih najprej prodajali v dobrodelne namene. Svoje predhodnice so imele v voščilnicah, ki so jih od 15. stoletja dalje z roko pisale in risale redovnice, zlasti svojim dobrotnikom. Prava domovina novoletnih voščilnic naj bi bila stara Avstrija. Ker smo bili Slovenci tedaj v avstro-ogrski monarhiji, spadamo med prve narode na svetu, ki so si pošiljali novoletne voščilnice in sploh razglednice.« Prve voščilnice naj bi izdelal Anglež. To je bil sir Henry Cole, ravnatelj Viktorijinega in Albertovega muzeja v Londonu, ki jih je s pomočjo risarja Johna Horsleyja poslal svojim prijateljem. Te uradno prve voščilnice so prikazovale veselo druščino, ki nazdravlja, imele pa so tudi napis A Merry Christmas and a Happy New Year (Vesel božič in srečno novo leto). To voščilo srečujemo še zdaj v vseh jezikih sveta. Natisnili so jo v manj kot tisoč primerkih. Leta 1851 so začeli na veliko tiskati božične voščilnice, ki pa so se resnično priljubile po letu 1870, ko se je pocenila poštnina. Prve so bile le preprosto okrašene.
»Pošiljanje voščilnic se je razširilo hkrati z razvojem tiska,« je zapisal etnolog Damjan J. Ovsec. »Zelo pogosti motivi, ki se pojavljajo na božičnih in novoletnih voščilnicah, so zvonovi, smrečica, angelci, ptički, motivi s snegom in Kristusovo rojstvo. Veseli prizori prikazujejo nazdravljanje v čast novemu letu, uro s kazalci, obrnjenimi na polnoč, pa nagajivo sonce, luno in podobno. Pogosti motivi so še podkev, dimnikar, palčki, sveče, igralne karte, štiriperesna deteljica in prašički. Vsi motivi imajo korenine v vražah in praznoverju. To so simboli, ki pomenijo srečo in hkrati zaščito pred nesrečo. Obstajale so tudi take, ki so prikazovale prizore po gostilnah in domovih, omizja in družbe, ki veselo nazdravljajo, in podobno.«
In kaj danes napisati v čestitko? Radi bi napisali kaj iskrenega in odkritega. Torej niste med tistimi, ki imajo najraje voščilnice, kjer so želje – največkrat v več tujih jezikih – že natisnjene. V tako se je treba le še podpisati in jo oddati na pošto.
Praktični spisovniki
Prva voščila je v Lublanskih novicah že konec 18. in v začetku 19. stoletja, torej prav na prelomu stoletij, objavljal Valentin Vodnik. V začetku 20. stoletja so razni avtorji izdali nekaj zanimivih knjižic z voščili, izhajale pa so tudi pozneje, torej v obdobju med obema vojnama. V Mariboru je leta 1920 izšla Stegnarjeva knjižica Čestitke mladine, istega leta pa je izšla še knjiga Ivana Preglja z nekoliko daljšim naslovom Obrtna, trgovska, ljubavna in snubilna pisma, voščila h godovom, novemu letu in drugim prilikam. Leta 1922 so v Ljubljani izdali Voščilno knjižico avtorja, ki se je skril pod začetnicama S. K. Minka Grošljeva je leta 1928 izdala zbirko Mladi rod za god, leta 1942, torej med drugo svetovno vojno, je izšla še knjižica Cvetka Golarja Voščila dragim srcem.
V novejšem času najdemo kar nekaj knjig, v katerih so najrazličnejša voščila, med njimi tudi taka za božične in novoletne praznike. Med avtorji se pojavi celo pesnica Svetlana Makarovič, in sicer v knjigi Kaj lepega povej, ki je izšla leta 1993. V zbirki Najdihojca je leta 1981 izšla knjižica pesnice Ade Škerl z naslovom Voščila. Pri založbi Harlekin je od leta 1998, ko je izšla prva zbirka voščil z naslovom En poljub na vsako stran, izšlo že dvanajst različnih knjig z dobrimi željami za vse praznike v letu. V začetku leta 2012 načrtujejo izdajo Največje knjige voščil z več kot 400 voščili za vse priložnosti. Zanimiva je tudi zbirka z naslovom Voščila – Dotiki besed avtorice Ane Četkovič - Vodovnik, ki je izšla leta 2002 pri Cetisu v Celju.
